Nacionalna inovacija, da ne rečem svetovna, iz Celja

Danes mi je zatrepetalo srce od sreče. V turobnem dnevu sem prebrala članek v lokalnem časopisu o vrhunskem nategu Elektra Celje Energija. Njihov direktor me je osrečil z novico, da nam bodo s tem mesecem pričeli pošiljati posodobljene račune. Kaj posodobljene. Za nacionalno inovacijo gre!

Direktorski modrijan nam, gumpcem, sporoča, da nas je kar polovica takšnih, ki njihovih računov doslej nismo znali brati. Mimogrede, mislila sem, da je ta odstotek precej višji. Človeka je bilo sram, ko je izdajal takšne račune, pravi. A sedaj sirotek ne bo več zardeval. Zamenjal je ponudnika informacijske tehnologije in celotno informacijsko tehnologijo v podjetju in voilá, dobil je nov, grafični račun, ki ga bo razumel vsak gumpec.

Ne samo da ga bomo razumeli. Grafična podoba bo privlačna! Ko bom odslej prejemala račun, si predstavljam, bom od vzhičenosti pol ure račun občudovala, nato pa si bom privoščila večerno študiozno branje in račun preučila. Če mi, gumpeti, ne bo kaj jasno, bom dobila v nabiralnik še brošuro, neke vrste vodnik po računu za gumpce. In če mi branje dela težave, bom vtipkala na računalnik ime podjetja ter si ogledala reklamni filmček. Ni vrag, da potem ne bi štekala.

Skratka, če nas ima Elektro Celje Energija res za takšne gumpce, naj nam, milo prosim, zniža ceno električne energije. To gumpci najbolj razumemo. Za njihove nacionalne inovacije se nam fučka. Modrijan pa naj le orgazmira nad svojo inovativnostjo v zavetju svoje pisarne. Lepo prosim, ne v medijih.

Najbolj krut reality show iz Pariza

To kar se zadnje dni dogaja v Parizu, je Islamska država napovedala že septembra. In začelo se je. Blagor tistim, ki menijo, da gre za pač še en teoristični napad. Menim, da je to precej več. In da je skrbno načrtovano, premišljeno. Napad na satirični časopis Charlie Hebdo je pretresel ne le francosko, temveč svetovno javnost. Razburil novinarje po Evropi. Napad na trgovino, v kateri prodajajo židovsko hrano, dvomim da je bil izbran naključno. In ja, čeprav se je načelno lov na teroriste v Parizu z ubojem teroristov končal, imam občutek, da je končan le za danes. Dobljena je bitka. Ne pa tudi vojna.

Vem, apokaliptično se bere. Paranoično? Morda. Za tiste, ki varno uspavani menijo, da je Pariz daleč od nas. A če poslušamo, kaj je danes rekel eden od verskih muslimanskih voditeljev, ki je teroristične akcije za prihodnje dni napovedal v Veliki Britaniji, ZDA in vseh državah, ki so se pridružile ameriški koaliciji za boj proti terorizmu, ki ga je napovedovala Islamska država, razlogov za uspavanost ni.

Če smo uspavani državljanke in državljani, ni zaenkrat še nič narobe. Verjamem oziroma upam, da tisti, ki kakorkoli skrbijo za varnost, niso. Zelo zgovoren se mi je  zdel poziv francoske muslimanske skupnosti njihovim imamom, naj danes, ko je v mošejah molilni dan, na verskih obredih v Franciji obsodijo terorizem. Doslej nisem nikjer zasledila, da bi se imami na poziv odzvali.

In še en srhljiv vidik  sem zaznala ob lovu na teroriste. Mediji so ga prenašali neposredno. Reality show, ki so ga medijem in javnosti uprizorili v najbolj kruti in realistični maniri. Nobenih nagrad "tekmovalcem" niso potrebovali. Svetovna javnost je lahko dogajanje spremljala iz naslanjačev. Ne vedoč, kdo bo jutri glavni akter.

V bistvu je človeštvo pred hudo dilemo. Kako se znebiti nelagodnega občutka pred muslimani. Zavestno mi je kristalno jasno, da so enako kot med vsemi, tudi med njimi dobri in slabi. A se zaradi skrajnih stališč nekaterih od njih ter njihove agresivnosti, krutosti, nehote pričenja posploševati.

Kakršnokoli nasilje ( v imenu kateregakoli boga) je treba odločno obsoditi. Obenem pa skušati ohraniti trezno glavo, da se ne bomo okužili s sovraštvom, sklepanjem na prvo žogo. Pred težko nalogo je svet. In bojim se, da hudo brbota v kotlu navideznega miru.

Sprenevedavost

V novo leto smo v Celju vstopili z veliko luči ognjemetkov in pokanjem petard. Bo svetloba pregnala temo? Bomo znali postati glasni, kadar je to potrebno, na pravem mestu, v pravem času? Dvomim. To je več kot očitno, ko se gremo kvazi korektnost. Ta ima eno samo ime: sprenevedanje. In sprenevedanja je na kupe. Na vseh ravneh.

Kar nekaj primerov tega opažam zadnje dni. Na primer. Jasno izražanje mnenja, da določenemu delu prebivalstva v Mestu ob Savinji ne sede, da nas v novo leto popelje ansambel, ki sodi na vaške veselice, je nekatere spodbudil, da so začeli moralizirati o tem, kako neprimerne so tovrstne kritike. Prav, sprejmem, drugo mnenje pač, nič narobe.

Bom pa še enkrat skušala bolje ubesediti, zakaj je (ne samo) letošnji izbor ansambla, ki je Celjanke in Celjane popeljal v novo leto, sporen. Res je, veliko ljudi se ob tovrstni glasbi zabava. To je dobro. Res je, da so fantje iz skupine profesionalci, ki s svojo glasbo pač kujejo železo dokler je vroče. Z njihove strani je to povsem normalno in verjamem, da niti njim samim ni jasno, čemu se to dogaja. Res pa je tudi, da me v tem primeru skrbi stanje duha naroda, ki lahko množično obožuje ansambel tega tipa, ki ima trapasta besedila na prvo žogo in glasbo na poskok. To niti približno ni slovenska narodna glasba, niti ponarodela glasba ne, to je čisto navaden pofl. Slovenke in Slovenci smo zadovoljni s poflom. Od tod verjetno neverjeten uspeh ansambla in od tod verjetno tudi stanje duha v deželici pod Alpskim soncem.

Slednje pa me resno skrbi. Stanje duha. Nivo. Dejstvo, da ne znamo ničesar argumentirano zahtevati. Da si dovolimo, da manipulirajo z nami, da se nam ne da na volitve, da ko je neke kritike malo več, takoj povzdignejo dušebrižniki svoj glas in nas podučijo, da saj je dobro tako kot je...

A ne, ni res. Ni dobro tako kot je. Lahko bi bilo mnogo bolje. Če bi postali bolj zreli državljanke in državljani, če bi nam pamet segla dlje od gostilniških debat, če bi se znali postaviti zase, če bi bili na individualni ravni pošteni, če ne bi ponižno sklanjali glave, če bi se znali postaviti zase, če, če, če...

Tako pa je dobro vse tako kot je. Pustimo ljudstvu, da blazni po svoje, dajmo jim iger, koga briga kruh. Ta bo že padel od nekod.

Danes sem na radiu slišala podatek, da je v Nemčiji z letom 2015 stopila v veljavo univerzalna minimalna urna plača v višini 8,5 evrov. Verjamem, da znate zračunati, koliko to znese mesečno in da veste, koliko znaša minimalna plača v Sloveniji. Tu, dragi moji, vas čakam. Tu se boste, seveda, strinjali z mano, da so plače v deželici prenizke. Če sploh so.

Zato, rajajte, sprenevedajte se še dalje in rintajte do bridkega konca. Sedite doma, ko so volitve, poslušajte kar hočete, in se sprenevedavo zgražajte nad onimi, ki si drznemo podvomiti v modrost lokalnih matadorjev, ko najemajo svoji stranki slične ansamble, ker saj je vse v redu in vse prav, kajneda. Mi imamo se fajn, če vam prav je al nee...