V novo leto smo v Celju vstopili z veliko luči ognjemetkov in pokanjem petard. Bo svetloba pregnala temo? Bomo znali postati glasni, kadar je to potrebno, na pravem mestu, v pravem času? Dvomim. To je več kot očitno, ko se gremo kvazi korektnost. Ta ima eno samo ime: sprenevedanje. In sprenevedanja je na kupe. Na vseh ravneh.
Kar nekaj primerov tega opažam zadnje dni. Na primer. Jasno izražanje mnenja, da določenemu delu prebivalstva v Mestu ob Savinji ne sede, da nas v novo leto popelje ansambel, ki sodi na vaške veselice, je nekatere spodbudil, da so začeli moralizirati o tem, kako neprimerne so tovrstne kritike. Prav, sprejmem, drugo mnenje pač, nič narobe.
Bom pa še enkrat skušala bolje ubesediti, zakaj je (ne samo) letošnji izbor ansambla, ki je Celjanke in Celjane popeljal v novo leto, sporen. Res je, veliko ljudi se ob tovrstni glasbi zabava. To je dobro. Res je, da so fantje iz skupine profesionalci, ki s svojo glasbo pač kujejo železo dokler je vroče. Z njihove strani je to povsem normalno in verjamem, da niti njim samim ni jasno, čemu se to dogaja. Res pa je tudi, da me v tem primeru skrbi stanje duha naroda, ki lahko množično obožuje ansambel tega tipa, ki ima trapasta besedila na prvo žogo in glasbo na poskok. To niti približno ni slovenska narodna glasba, niti ponarodela glasba ne, to je čisto navaden pofl. Slovenke in Slovenci smo zadovoljni s poflom. Od tod verjetno neverjeten uspeh ansambla in od tod verjetno tudi stanje duha v deželici pod Alpskim soncem.
Slednje pa me resno skrbi. Stanje duha. Nivo. Dejstvo, da ne znamo ničesar argumentirano zahtevati. Da si dovolimo, da manipulirajo z nami, da se nam ne da na volitve, da ko je neke kritike malo več, takoj povzdignejo dušebrižniki svoj glas in nas podučijo, da saj je dobro tako kot je...
A ne, ni res. Ni dobro tako kot je. Lahko bi bilo mnogo bolje. Če bi postali bolj zreli državljanke in državljani, če bi nam pamet segla dlje od gostilniških debat, če bi se znali postaviti zase, če bi bili na individualni ravni pošteni, če ne bi ponižno sklanjali glave, če bi se znali postaviti zase, če, če, če...
Tako pa je dobro vse tako kot je. Pustimo ljudstvu, da blazni po svoje, dajmo jim iger, koga briga kruh. Ta bo že padel od nekod.
Danes sem na radiu slišala podatek, da je v Nemčiji z letom 2015 stopila v veljavo univerzalna minimalna urna plača v višini 8,5 evrov. Verjamem, da znate zračunati, koliko to znese mesečno in da veste, koliko znaša minimalna plača v Sloveniji. Tu, dragi moji, vas čakam. Tu se boste, seveda, strinjali z mano, da so plače v deželici prenizke. Če sploh so.
Zato, rajajte, sprenevedajte se še dalje in rintajte do bridkega konca. Sedite doma, ko so volitve, poslušajte kar hočete, in se sprenevedavo zgražajte nad onimi, ki si drznemo podvomiti v modrost lokalnih matadorjev, ko najemajo svoji stranki slične ansamble, ker saj je vse v redu in vse prav, kajneda. Mi imamo se fajn, če vam prav je al nee...
Ni komentarjev:
Objavite komentar