Danes se od povsod cedi sladkor povezan z materinskim dnem. Še pred leti ga nismo praznovali. Sedaj smo ga uvozili in očitno kar precej posvojili. Poveličujemo materinstvo. Hvaležni smo materam. Neskončno izražamo ljubezen do njih. V bistvu lepo, če z dejanji tako kažemo tudi vsak dan. Morda manj osladno. A tako, da smo zanje takrat, ko nas potrebujejo, da jih redno obiskujemo, se z njimi slišimo, da nam je mar zanje. Vedno. Ne samo 25. marca, ko je menda materinski dan.
Se mi pa zdi, da je slavljenje mater precenjeno. Kot mama ne pričakujem od hčerke, da me bo slavila, častila, malikovala, da ji bom v breme, ko mi bodo verjetno odpovedale nekoč, ne vem kdaj, noge. Zato sem si pospravila podstrešje. Ko bo, če bo, prišlo tako daleč, nočem biti nikomur v breme. Šla bom v ustanovo, ki skrbi za takšne. In nočem biti v breme hčerki, partnerju, staršem, nikomur. Itak bom v breme sama sebi.
Zdrav odnos starši-otroci vidim na svoj način. In imam skoraj slabo vest, ko danes berem vse hvalospeve mamam. Mislim, da imam veliko srečo, da imam hčerko, ki ima neverjetno lep karakter in lep odnos do mene. Zato jo bo življenje teplo. Ker tovrstni ljudje niso za ta čas, ko so v ospredju tekmovalnost, komolčarstvo, kdo bo koga...In vem, da bi skrbela zame do zadnjega dne, če bi od nje to pričakovala. A odgovorni moramo biti tudi starši. In tega ne pričakovati od otrok. Pustiti jim, da letijo, da živijo, da si ustvarijo svoje življenje. S pričakovanjem neverjetne hvaležnosti do lika matere, brezpogojne vdanosti ji in neprestanega očitanja v smislu: "Poglej, kaj sem storila zate, ti pa mi vračaš takole," neprestano nabijati nek občutek krivde, tega ne prenesem.
Skratka, zdravo materinstvo ne pričakuje hvaležnosti, klanjanja, vdanosti, pač pa brezpogojno ljubezen. Ta ni posesivna, pač pa vedno na voljo, kadar te otrok potrebuje. In vedno pravi čas proč, ko te ne. Brez nabijanja občutka krivde.
Materinski dan mi zato ne pomeni popolnoma nič. A mi neizmerno veliko pomeni Asja. In cvetlica, ki mi jo je danes poklonila. Četudi mi je ne bi, bi mi bilo povsem vseeno. Ker mi vsak dan od prvega dne, ko se je rodila, osmisljuje in lepša življenje. Imava se radi. Tudi sfajtava se hudo. A nič ne de. To najine navezanosti ne spremeni. In najlepše mi je, da me sprejema takšno kot sem. Brezpogojno. Čeprav sem včasih do nje kritična, Še huje, kritizerska, Tudi ko ne bi smela biti. In mi je potem hudo. In vendar ve, da če je kdo, na katerega se res lahko zanese, mama. Pa ne zato, ker sem mama. Pač pa, ker sem edina zanesljiva v njenem življenju.
Poznam tudi obraten primer. Očeta, na katerega se lahko absolutno zanese njegov sin. Pomembno je torej, da ima vsak otrok vsaj nekoga, ki je absolutno njegov. Ko ga potrebuje. In ki se zna umakniti, ko ga ne. Predvsem pa, da ga ne obremenjuje sam s sabo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar