Ko te zagrabi...Jurklošter

Včasih se mi zgodi, da me kaj nerazumljivo zagrabi. Strastno. Škotska je ena od mojih obsesij. Celjski Stari grad druga. Povsem prevzela pa me je minuli vikend kartuzija Jurklošter. Nič posebnega nisem vedela o njej, razen da je tam menda pokopana Veronika Deseniška, pa da je v enem od stolpov že dolgo nazaj kratek čas živela Svetlana Makarovič. Potem pa...minulo soboto, čisto presenečenje. Čeprav smo si lahko ogledali le to kar je dostopno od zunaj, sem bila od videnega povsem prevzeta.

Takoj v ponedeljek sem si iz knjižnice navlekla knjige o tej kartuziji, jih prebrala, in ugotovila, da v soboto nismo videli skoraj ničesar. Pa sem se pozanimala, kako priti v cerkev in danes popoldne smo kompleks dodobra raziskali. Ob prijazni pomoči domačina, ki je s še nekaj sodelavci urejal prostore, saj se bo sezona, ko kartuzijo odprejo za obiskovalce odprla šele maja, smo videli vse o čemer sem med tednom brala. Fotke je, seveda, odlično posnel Goran Radić.

Cerkvena ladja je obnovljena in izvira iz časov, ko je bila ustanovljena kartuzija, tam v leto 1100 sega. Med oltarjem in oltarno mizo naj bi bila posebna energijska točka. 

Slika meniha Odona, ustanovitelja kartuzije. Gospod je dočakal sto let in bil sila zanimiv možakar.

Tako naj bi izgledala meniška celica. Za to zaveso je menihova postelja. 

Ko stopiš v zakristijo, vodijo iz nje stopnice do vrat v zidu, ki nimajo kljuke, so kot slika na zidu. V kartuziji je bilo veliko skrivnih hodnikov, po katerih so se lahko umikali menihi.

Ko sliko-vrata odpreš, vodijo navzgor strmo zavite stopnice. Precej strmo zame, a ker me je gnala radovednost, sem zlezla navzgor...

Prišli smo v neko dvorano, od tam pa v zidu znova vrata in še bolj strme in ozke stopnice visoko navzgor do...

...najprej črne kuhinje in takoj nato...

....skrivališče, kjer naj bi dve leti živela Veronika Deseniška in celjski grof Friderik, ki naj bi se v to kartuzijo skrila pred jeznim Friderikovim očetom, grofom Hermanom Celjskim, ki ni odobraval njune zveze. Tu naj bi se Friderik tudi poročil z Veroniko.

Dve zelo majhni sobici sta to. V tej je spalnica.

Štirje radovedni (Kris, Jan, Goran in Nataša) smo raziskovali, peta radovednica, Asja, pa tokrat fotka.

Še malo za vtis...tudi pajčevine ne manjka :)

Skrivni rov, po katerem so se lahko umikali menihi, Danes se v njem potikajo netopirji.

V čisto mali, tudi skrivni, niši, je bila knjižnica. Turki so med turškimi vpadi ta samostan razdejali.Nato še Ilija Gregorić s svojo vojsko v času kmečkih uporov. Menihi ( bili so Francozi in Italijani) so se poženili, razpust je bil očitno popoln in kartuzija je počasi zatonila.

Še danes pa je tam sila zanimivo. Od maja dalje bodo imeli znova vodene oglede za turiste, poglejte si na spletni strani kdaj bodo vodenja in si privoščite kakšen popoldanski izlet na ta košček v dolini Gračnice. Vneti kolesarji lahko sem iz Celja tudi prikolesarite. Vsekakor pa, če vas vsaj malo zanima zgodba Friderika in Veronike, pa zanimiv razvoj dogodkov v tem samostanu, vam za pokušino prilagam povezavo: http://sl.odon.si/zgodovina/