Kako pravijo? Slabo pozabljamo, dobrega se spominjamo. Časi danes so slabi. A na osebni ravni se zgodi tudi kaj lepega. Tega se bomo spominjali. In tako se danes kar veliko ljudi z nostalgijo spominja Juge, življenja v njej in dejstva, da nam je večinoma šlo solidno. Brezposelnosti ni bilo, vsi smo se lahko, če smo hoteli, šolali, se zaposlili, družine so imele kje bivati, o lačnih otrocih nismo poslušali. Politika je bila en sam raj, negativnih informacij o njej takorekoč ni bilo, vse je bilo na liniji, še posebej novinarstvo, vse je bilo lepo, idlično, vsi smo se razumeli, bratstvo in enotnost sta cvetela, vsi smo lahko šli na Jadran in veliko delavcev si je lahko sezidalo hiše, ki jih danes težko vzdržujejo. Delalo se je osem ur, potem pa udri brigu na veselje. Tudi med delovnim časom je bilo pogosto vse precej labavo. Tudi kradlo se je. Po malem, a vendarle. Vse je bilo naše. Družbena lastnina. Vsi smo lahko soupravljali....
Vse zapisano drži. A hkrati marsikaj pozabljamo. Da smo imeli Slovenci v Jugi večvrednostni kompleks, da so nam puncam šli na živce "Bosanci", ki so žvižgali za nami, da so se slovenski ati bali, da bi hčerke domov pripeljale "Jugovića", še posebej iz BIH je bil nezaželen. Hrvata in Srba bi se še toleriralo. Pogojno. Ne daj bože Bosanca, Albanca in še manj črnca.
Tudi potovanja v tujino so bila za večino nedosegljiva. Višek je bil shoping in Graz, ali v Trstu. Letovanja v tujini ali potovanja so si lahko privoščili le redki. V nekem obdobju ni bilo kave, ni bilo vložkov, ni bilo pralnega praška, toaletnega papirja, riža. Pa smo to kupovali na Zahodu, tik čez mejo. In pomaranče. Pa Milko. Pa Manner. Pa kavbojke...Bile so redukcije električne energije, bili so avtomobili bolj levih znamk, bile so vožnje z avtomobili v točno določenih dnevih. Par, nepar, še pomnite, tovarišice in tovariši? Si zamislite vse to danes? Popenili bi. In ja, tega si seveda ne želimo.
Pozabljamo tudi, da smo se za samostojno Slovenijo odločili z veliko večino glasov sami. Da smo bili evforični. Optimistični. Da smo vzklikali: "To je to, to je tisto kar smo dolgo čakali, ne bo nas več komandiral Beograd, sedaj bomo sami svoji." Pozabljamo, da smo vse politike doslej izvolili sami. Da smo jim dali svoj glas in nato pač malo zahtevali. Dokler je večini šlo relativno dobro, smo molčali. Sedaj, ko nam večinoma gre precej slabše, tarnamo. Pa vendar...poglejte slovenski vozni park. Poglejte trgovine, ki ponujajo vso robo, o kateri smo včasih le sanjali. Trgovski centri še tudi v teh časih živijo. Eni bolje, drugi slabše. A vendarle, živijo. Mladi se izobražujejo, veliko jih je v mednarodnih izmenjavah, potujejo, potujemo, kakorkoli, četudi skromno. Res je, veliko jih je, ki ne morejo. Družba se je nemarno razslojila. Krivic je nebroj. A dobro stoječih posameznikov ni bilo še nikoli toliko kot jih je danes.
Skratka...Ex Juga se je izpela. V osemdesetih letih. Neminovno je bilo tako. Ni moglo biti drugače. Ker je bila Juga umetna tvorba. Preveč razlik, ki so jih na silo pometali pod preprogo. Ko je umrl tisti, ki je uspel genijalno krmariti to brbotavo tvorbo, smo se, oziroma so se, med sabo poklali. Dobesedno. Mar bi se, če bi bilo v prejšnji tvorbi res vse tako idilično?
Zato na današnji dan ne doživljam nostalgije za starimi časi. Priznam. Imela sem lepo, mirno otroštvo. Morda bi ga imela tudi če bi se rodila v Franciji, Nemčiji, Italiji, ZDA. Ne vem. Vem pa, da je Juge moralo biti konec. In da bi nam lahko bilo lepo tudi v Sloveniji. Celo mnogo bolje kot v Jugi. A so stvari šle narobe. Morda so to porodni krči nastajanja nove države. Morda se bo sčasoma sčistilo nesnage. Žal naša generacija od tega ne bo imela veliko, morda tega niti ne bo dočakala. A gre upati, da bodo morda v srednjih letih to dočakali vsaj naši otroci. In...iskreno povedano, nam, ki smo rojeni po letu 1960, je bilo v življenju kar precej lepo. V nekaterih obdobjih. Doživeli smo neverjetno hiter razvoj tehnologije, tudi privoščili smo si kaj. Navaditi se na slabo je težje kot obratno. Navaditi se na dobro. Zato nam je sedaj toliko težje. Zato (nerealna) nostalgija. A tako kot ne žalujem za mladostjo, ki je ni mogoče povrniti, ne žalujem za Jugo. Ker jo je povozil čas. Še manj za politikom katerega obletnica smrti je danes. Se pa nostalgično spominjam otroštva in mladosti. Pa ne zaradi Tita. Ampak zato, ker so to bili drugi, lepši časi. K temu občutku veliko pripomore dejstvo, da smo bili takrat otroci in mladostniki. Brezskrbni, brez obveznosti, z možgani na paši.
Ni komentarjev:
Objavite komentar