Enkrat na leto, običajno med prvomajskimi prazniki, se odpravim na krajše potovanje. Samo tako si napolnim baterije. Ko se odlepim od državne meje, ne spremljam več medijev. Preko socialnih omrežij, ki jim sledim tudi v tujini, sem sicer nekoliko na tekočem z dogajanjem v domovini, a vendarle precej manj kot kadar sem doma.
Odklop je blagodejen. Okolica Gardskega jezera te dni je bila prekrasna. Gostinski vrtovi so bili polni turistov in še bolj domačinov. Za prvi maj so se ob Gardsko jezero trumoma zapodili domačini. Nikjer ni bilo nervoze, ni bilo nevljudnosti za volanom, ljudje so se prijazno nasmihali, gostinci so bili ravno prav prijazni, trgovci so te pustili pri miru, če te nakupovanje ni zanimalo. Ljudje so se držali prometnih predpisov. V vsakem mestecu je postavljen vsaj en stacionaren radar, ki očitno odlično pripomore k upoštevanju cestno prometnih predpisov.
V bistvu se je dalo v turističnih krajih uživati poceni. Kava in sladoled sta cenovno pimerljiva s kavo in sladoledom ob nabrežju Ljubljanice. V trgovine nisem šla brskati, čeprav so bile izložbe vabljive. A z leti, namesto da bi se možnosti večale, se pri nas za tiste, ki živimo življenje povprečnih državljanov, manjšajo. Ni denarja na kupčku, ki bi ga lahko zapravljali. V bistvu je privilegij že, če imaš službo in si lahko enkrat letno privoščiš mini potovanje. S kar malo slabim priokusom, če veš, koliko jih je, ki tega ne zmorejo (več). Skratka, na potovanjih že dolgo več ničesar ne kupim.
Na poti po Italiji in danes domov, sem premišljevala, kako lepo je naši domovini kazalo ob osamosvojitvi. Koliko optimizma je bilo v nas, kako lepo smo vse zastavili. Imeli smo upanje, da se bomo razvili v uspešno evropsko državo. Imeli smo krasen turistični slogan "Slovenija moja dežela," lipov list, to smo znali promovirati. Ko smo se pridruževali EU smo bili najperspektivnejša nova država članica. Občutek je bil dober. Optimizem precejšen.
Nato se je na neki točki prelomilo. Na dan so pričele prihajati grdobije. Ljudje so pričeli množično izgubljati službe, mladi nenadoma izgubljati prihodnost v domovini. Ni služb, ni denarja, ni stanovanj, ni osamosvajanja...
Včeraj in danes berem, da so se ljudje letos slabo udeleževali prvomajskih shodov. Saj res, le kaj naj bi slavili številni brezposelni? In kaj tisti zaposleni, ki ne zaslužijo niti za preživetje, ali ki za delo sploh niso plačani? Komu se še ljubi poslušati prvomajske floskule? Komu žvečiti prvomajski golaž.
Kdaj so se posamezniki povampirili? Očitno že čisto v začetku, takrat, ko smo ostali državljani naivno upali, kako dobro nam gre, kako se razvijamo v pravo smer. Ko smo občudovali uspešne direktorice in direktorje, ki so nam jih postavljali za zgled, danes pa čemijo bodisi v zaporih, bodisi se še cmarijo v sodnih postopkih.
Vse to sem premišljevala na poti. In prav žalostno opazovala, kako prazna je bila avtocesta od Nove Gorice dalje. Nikjer žive duše. Veliko reklamnih tabel, ki so vabile v lepe kraje. A nobenega turista. Severni del Gardskega jezera ni lepši od Bohinja, Bleda, a ponujajo vse mogoče. Znajo se tržiti. Južni je primerljiv z našo obalo, pa vendar mnogo bolj turistično razgiban. Lepše urejen. Na vsakem koraku hoteli in zasebna prenočišča, t.i. kmečki turizmi izven turističnih krajev, kjer je mogoče odlično poceni prespati. Krasni lokali, klopce na vsakem koraku, parkirišč kolikor hočete.
Sedaj sem znova doma. Z lepimi spomini. S tisoč in enim zakajem in mislijo, ali bom prihodnje leto tak čas še lahko kam odpotovala?
Ni komentarjev:
Objavite komentar