Minomet za vsak slučaj

Kaj ti mora biti, da si rojen v Sloveniji in se greš boriti v Sirijo? Tega ne bom nikoli razumela. Tipi imajo družine, pa odrajžajo med poblaznelo drhal. In se nato vrnejo. In posedujejo orožje. Tudi minomet. Za vsak slučaj, verjetno, da se najde, če bi jim kakšen slovenski sosed Janez potacal kakšno rožo na dvorišču. Ker...lepo vas prosim, sadike niso zastonj in v Sirijo človeka vodi eno samo človekoljubje. Islamska vera, ki jo prevzameš, pa je obliž, ki celi rane.

Ja, povsem človekoljubno dejanje je, ko človek zasliši, kaj se dogaja v Siriji, ki nenazadnje niti ni tako daleč, da se odpravi tja pomagat. Zgrabiš orožje v roke in greš v boj. Tvoja družina bo že malo potrpela, saj ji tu nič posebnega ne manjka. Bratski borci Islamske države pa so tisti, ki jim je treba priskočiti na pomoč, da bodo nevernikom rezali vratove. Ne vem kaj Evropi ni jasno. Eno samo človekoljubje in borbeno razpoloženje vodi te velike duše.

Policija to še kar razume, saj tip z minometom in arzenalom orožja ni posebej nevaren okolici, zato lahko prodaja svoje bajke in povesti o Siriji. Sosedov Janez bo pa že pazil, kako stopiclja mimo njegovih vrat, da se minomet ne bi sprožil. Sicer pa so vsi ti borci silno ljubeznivi, mirni, prave nedolžne ovčice.

In se spet, blesavo, saj vem, sprašujem, kaj je to, da je toliko zapornikov nedolžnih,vsi borci islamske države se borijo za pravo stvar, samo mi, navadni buksli, ki smo v večini, ne razumemo ne prvih in ne drugih. Nekaj mora biti narobe s človeštvom, da si zastavlja tako neumna vprašanja. Kaj, pa bom razmišljala. Ko se domislim, vam povem.

Ko se soočijo kandidati za čestitke

Sinoči sem si ogledala soočenje kandidatov za celjskega župana. Na Špici. Odvijalo se je v nezategnjenem vzdušju. Za moj okus občasno na robu primitivizma, ki ga je prispeval voditelj, a mu je treba hkrati priznati, da je bil na trenutke duhovit, vsekakor pa nekonvencionalen. Zato je bilo v bistvu soočenje ogleda vredno.

Vtis, ki so ga pustili kandidati za čestitke, je bil pričakovan. Aktualni župan nesporno prepričan v zmago, resnici na ljubo razumljivo, saj ne bo imel težkega dela. Aktualni podžupan in kandidat za župana je pojokal, kako poslanci sprejemajo glupe zakone, po katerih on, ki je direktor muzeja, ne more biti še podžupan. A nič bat. Župan, ki mu je treba priznati, da obvlada posel, nastopanje in komuniciranje, je našel že pred leti obvod in ga imenoval za pooblaščenca župana. Poleg še dveh podanikov. In tako že vrsto let. Zato mu tudi v prihodnje ne bo hudega. Se gre torej čuditi, da ni znal odgovoriti na vprašanje, kaj bi aktualnemu županu očital? Nič, pravzaprav, je oklevajoče odgovoril. In voditelj se je zahahljal ter logično vprašal, zakaj torej župana sploh menjati.

Kandidat, ki se je menda proslavil kot vstajnik, voditelj ga je duhovito ironično imenoval Spartak, kandidira očitno le zaradi folklore. On bi naredil velik žur, s pečenim volom, odojkom in kar je še tega pred občino - kaj drugega nismo slišali. Dlje očitno ne seže. Šit pa taki vstajniki, sem si mislila. Le še to, da ljubi že dve leti Konjičanko, ki mu stoji ob strani, je bilo še zapomnljivo. A medtem, ko smo čakali, da jo bo po srce parajočem uvodu vsaj zaprosil za roko, kot je duhovito pripomnil župan, nismo dočakali ničesar. Skratka, kandidatura brez veze.

Zapornikova stranka tokrat v Celju stavi na športnika. Čisto dobro se je držal včeraj, športno, a brez posebnih možnosti. Je pa blagodejno, da nima predsednikove retorike in da zna misliti s svojo in ne njegovo glavo. Pravzaprav povsem netipičen kandidat te stranke, zato me ne čudi, da gre jurišnikom iz stranke pošteno na živce.

Še najbolj resno se kandidature v Celju lotevajo mladi. Imajo resnega kandidata, ki očitno ne kandidira za šalo, trudijo se predstaviti se, imajo svojo vizijo razvoja mesta, zato se mi zdijo primerna alternativa, ki zna lepo tu in tam v mestnem svetu zamešati štrene sicer uglašeni županovi ekipi. In prav je tako. Že to bo dosežek, če jih bo v mestnem svetu čim več. In da bodo konstruktivna, a ne molčeča, opozicija.

Je pa treba priznati, da je v Celju vendarle simpatično to, da se znajo županski kandidati kulturno pogovarjati med sabo, se šaliti in zoprnega političnega diskurza, kot smo ga vajeni iz TV soočenj na državni ravni, v Celju ni zaznati.

Da je vse skupaj le cirkus, je bilo včeraj več kot očitno. V cirkusu pa so vedno boljše in slabše točke, nekaj je tudi primitivnih. Tako približno je bilo sinoči. Konferansje je imel svetle trenutke, dreser v podobi župana ima dobro zdresiranega podžupana, mladi ekvilibrist je bil svetla točka cirkusa, akrobat v podobi ex rokometaša je povsem zadovoljujoče nastopil, vstajnik pa je poskrbel za klovnovske točke. Cirkus se bo do 5. oktobra še selil sem ter tja, potem pa se ustalil v občinski stavbi. In štiri leta vedril na istem mestu.

Predrzen Dars

Kot vsakodnevna uporabnica štajerske AC na relaciji Celje-Ljubljana in nazaj te dni iskreno sočustvujem z vsemi, ki se morajo voziti po primorski AC. To kar o zastojih tam poslušamo na radiu vsak dan, je škandal brez primere. Kilometrski zastoji zato, ker prenavljajo en avtocestni izvoz, in to bodo počeli do konec oktobra, kot sem na radiu slišala danes, so sramota predvsem zanje.

Kako gre to na slovenskih AC, nam je, rednim vozačem, kristalno jasno. Kopljejo na enem mestu in čez par mesecev na istem. Ali...zaprejo en vozni pas zaradi del in delajo do treh, štirih, potem do jutra mirujejo, en vozni pas na avto cesti pa je na tem odseku seveda tačas zaprt. Ali...postavljajo dobesedno kariatide med avtocestnim izvozom Celje-Center in Celje-Zahod. V resnici gre za protihrupne ograje, ki jih nerazumno postavljajo tudi tam, kjer bodo pred hrupom očitno zaščitili samo travo in koruzo. Čemu, se sprašujemo mimo vozeči. In koliko bo to stalo? Odgovora seveda ne bomo dobili.

Dobesedno pogrelo pa me je danes, ko sem na radiu v osrednji popoldanski informativni oddaji slišala predrzno pojasnilo Darsa, čemu pripisujejo kolone na primorski AC. Namreč, vozniki ne znajo voziti. Tovornjakarji so krivi, ker prehitevajo drug drugega in upočasnijo promet. Halo? Doslej zastojev ni bilo, odkar tam šarijo Darsovci pa je kaos popoln. Namesto da bi se posuli s pepelom, se opravičili voznicam in voznikom, prosili za razumevanje, se oni mirno izgovorijo na glupe voznike, ki nimajo pojma.

Da ne govorim, na podlagi dvanajstletnih izkušenj vsakodnevnega cijazenja po štajerski AC, kolikokrat so prometne informacije popolnoma napačne, kolikokrat postavijo na nekem odseku stožce, pa se tam ne dogaja nič, kolikokrat slišimo, da je promet oviran, ker na odstavnem pasu stoji nek kombi, ki nikogar ne moti, in kolikokrat nas šibajo z informacijami gor in dol z avtoceste, pa se izkaže, da zastoja ni, ali poročajo, da ga ni, pa je.

Skratka, vozniki z gnevom opazujemo nebuloze Darsa in se čudimo kot pišče glisti, kako je mogoče, da mirno delajo s svojim polžjim tempom dalje. In nikome ništa, kot bi rekli naši južni sosedje.

Modri obetajo

Danes sem dopoldne preživela v središču Celja. Kot je običajno v času pred lokalnimi volitvami, kandidati za župane okupirajo mestno jedro ob sobotah dopoldne, ko je na mestnih ulicah nekaj več ljudi kot običajno. Klasične stojnice, na katere so stavili včasih, si je danes privoščila le ena stranka, ki je znova, kako nedomiselno, otroke opremila z baloni z imenom stranke. Nikoli nisem razumela te logike. Otroci vendar niso volivci, ni etično izkoriščati jih v predvolilne namene, prav tako po zraku letajoči baloni dvomim da koga spodbudijo, da bi volil neko stranko. Vsekakor mi to diši po nekih starih, prežvečenih in nedomiselnih metodah.

Največja opozicijska stranka je danes očitno v mestu umanjkala. Saj ne da bi jo kdo pogrešal, a očitno jim je jasno, da na volitvah posebnega rezultata ne bodo naredili, pa se jim očitno ni dalo tratiti časa zanje ter za volivke in volivce. Tudi prav. Tistih svojih trdnih nekaj odstotkov bodo dobili, pa če se pojavijo kje ali ne, na več od tega ne morejo računati.

Kandidat za župana, ki se je pred tremi leti "proslavil" z incidentom v Lidlu, po drugem ga namreč ne poznam, je nekam neviden. Temu primerno se (ne) angažira.

In potem je tu še kandidat nove stranke, ki se je tik pred zdajci nekam čudno lotila lokalnih volitev, a moram priznati, da so danes dopoldne naredili odličen vtis, Veliko mladih v modrih majicah na kolesih je bilo opaznih. Bili so umirjeni, nevsiljivi, simpatični in ja, fantje in dekleta, ki obetajo. Res da verjetno županskega mesta tokrat še ne bodo dobili, a iskreno upam, da jim pripade čim več sedežev v mestnem svetu. In če k njim prištejem še kandidate za svetnike še ene nove stranke, ki je danes prav tako ni bilo nikjer, kar je škoda, si gre obetati nov veter v Celju. 

Verjamem, da bo novim mar, da v mestnem svetu ne bodo zgolj kimavci, temveč bodo konstruktivna opozicija obstoječi evergreenski politiki, ki se bo čez štiri leta vendarle skoraj zagotovo poslovila.

Usoda je muhasta gospa

Časi niso smešni. Hudičevo resni so. Zato je fino prebrati kaj, kar človeka zabava. Kot, na primer, vedeževanje dveh dam, ki ju skrbi, kako bo vlado vodil nov predsednik vlade in kdaj bo na prostosti najbolj popularni zapornik. K pisanju in "premišljevanju" ju je povabil zelo bran spletni portal, verjetno zato, da bi ljudem malo polepšali dan, saj se ob zapisanem lahko le pošteno hahljamo, če nočemo od neumnosti zapisanega zblazneti.

Kako muhasta gospa je usoda, dokazujejo napovedi dveh dam, ki so na isto temo popolnoma nasprotne. Torej, ne more biti kiksa. Če ni zadela ena, je pa druga. Če ni črno, je belo. Simpl kot pasulj. Kaj bi komplicirali, če je lahko preprosto.

A gremo h konkretnem. Zvezde kažejo, da se je začel počasen prehod iz patriarhata v matriarhat, zato bi novi predsednik vlade moral dati priložnost ženskam, modrujeta dami. Da je v vladi kar nekaj ministric, verjetno pozabljata, ali še nista povsem dojeli. Kot tudi, da je krmilo vlade ravnokar iz rok ženske prevzel moški. Zdaj, kje je viden ta prehod, mi ni čisto jasno, a ker vem, da premalo vem, dopuščam veliko verjetnost, da zvezde že vedo.

Dami govorita tudi o kozmični inteligenci Tin. Za to seveda povprečneži še nismo slišali. Tako tudi ne, da je to tista inteligenca, ki vsakemu daje toliko razuma, da ve, kaj se sme in kaj ne. Zdaj...če bi se to vedelo, bi bili zapori prazni, se mi zdi. A verjetno se meni nima kaj zdeti. Dejstvo je, da to inteligenco premore najpopularnejši zapornik, ki ima za povrh neverjetno srečo. Rojen je 17. septembra, ko se lahko spodbujen s to neverjetno energijo odloči, tako pravi vedeževalka, ali bo postal svetnik ali bo deloval v "temni polovici svoje duše". Ali bo dotični svetnik, še ne vemo, ampak glede na napovedi Ježovite, ki mu prerokuje svobodo do novega leta, in glede na njegovo pozo žrtvenega jagnjeta, se zna zgoditi, da bo, kot odrešenik, simbolično ponovno rojen tam okoli božiča.

"S poštenim delom bo težko premagati barabe," še skoraj revolucionarno pribije ena izmed njiju. In raja ji verjetno vneto prikimava. Res je. Težka bo. Kot tudi zatreti v 21. stoletju človeško neumnost, ki naseda "modrovanjem", ki niso vredna resnega spletnega portala.

Neznosna lahkost kandidiranja

Volitve na lokalni ravni niti slučajno niso enake kot  na državni. Če smo na državni volili kar smo volili, želeč si spremembe in smo upe položili v nove matadorje, ter zamižali na eno oko ob lokalnih kandidatih in kandidatkah za poslanke in poslance, pa bo na lokalnih volitvah drugače. Tu si vsekakor želimo kaj novega, konkretnega, a ne bomo kupovali mačka v žaklju.

Če mi nekdo postavi na kandidatno listo nov obraz, o katerem nimam pojma in ki se ni potrudil s kampanjo resno že pred mesecem ali dvema, vedoč, da ima v Celju težko nalogo, saj je obstoječi župan trdno v sedlu, me ne zanima. Tudi zato ne, ker je v lokalnem časopisu na spletu že teden dni ob njegovem imenu zvezdica in zapis, da je kandidat menda kandidaturo umaknil. Nihče tega ne demantira. Torej, drži?

Politiko se je, seveda, treba znati iti. Če se na plakat naslikajo novi obrazi in natrosijo kup floskul kaj bodo, ne povedo pa, kako, me ne zanimajo. Čeprav bi jih silno rada volila. Žal mi je, da so že v štartu volitve izgubili. Kampanjo je pač treba načrtovati, premisliti, še posebej, če hočeš premagati težkokategornika.

Zato bo v Celju ostal Disneyland. Pravljično lahko bo prišla obstoječa ekipa do zmage, ob asistenci enih in istih obrazov iz drugih strank, ki se pridno uklanjajo za drobne bonbone obstoječemu.

Da pa ne bi bili samo črnogledi.  Morda se bo kaj vendarle spremenilo v mestnem svetu in bodo vanj prišli novi ljudje iz novih strank, ki bodo počasi vnesli nov veter in čez štiri leta prevzeli krmilo. Kar pa začasno (do volitev čez štiri leta) tudi ne bo tragedija. Zato, pogumno naprej. Le z znanjem se velja malo bolj oborožiti.

Bitcoin in Masaji

Da se v Sloveniji odvija dvodnevna konferenca o bitcoinih, me vsekakor zanima. Čeprav, priznam, o njih nimam pojma. Sploh ne razumem koncepta, fore, namena. Ni lepo pametovati o stvareh, o katerih nimaš pojma. A bom vseeno. Ne morem, da ne bi. Ker je vse skupaj, ko spremljam medijske zapise o tem, jako čudno.  Skoraj komično. Da ne zapišem tragikomično.

V eni od najav konference med drugim piše: "Osrednji cilj konference je izobraževanje uporabnikov, saj valuta še vedno vzbuja precejšnje nezaupanje med širšo publiko. Krivico bodo med drugim skušali popraviti s predstavitvijo uspešnih poslovnih praks v Bitcoin ekonomiji."  Kakšno krivico? Kalimero sistem v poslu? Kjer je vprašanje keš, Kalimero nima kaj iskati. Običajno.

Bitcoin je digitalna valuta, sem se podučila, in menda silno navdušuje Slovence, ker omogoča hitre transakcije z minimalnimi stroški. Of kors, kjer je mutno, tu smo. To je prvo kar mi pade na moje verjetno pokvarjene možgane. In ko k temu dodam še prebrano na STA: "" Za organizacijo konference v Sloveniiji so se odločili zaradi inovativnega okolja in dobre prepoznavnosti v bitcoin skupnosti. Iz Slovenije namreč izhaja Bitstamp, ena največjih bitcoin borz na svetu, na kateri se vsak dan obrne za več milijonov evrov bitnih kovancev," sem ob podatku osupnila. To da se dogaja v Sloveniji? Kdo hudiča so frajerji, ki obračajo te milijone?

Potem sem brala na STA dalje o udeleženki konference, ki pravi: "Po svetu več kot 2,5 milijarde ljudi nima bančnega računa - ravno ti so po njenem mnenju ena ključnih skupin, ki jim bitcoin lahko pomaga. Več Masajev ima dostop do mobilnega telefona kot pitne vode. Oni so ena od skupin, ki jim lahko pomagamo z bitnimi kovanci," je poudarila in predstavila tudi nekaj dobrodelnih projektov, ki temeljijo na bitnih kovancih.


Sveta pomagavka, Masaji vedo kaj so bitcoini, ni pomembno, če imajo vodo, pomembno je, da imajo telefon in da verjetno lahko z njim pokličejo koga z bitcoini, ki v grmičevju menja to valuto. Jaz pa nimam pojma kaj bitcoin je. Z zanimanjem bom torej spremljala preko medijev dvodnevno konferenco dalje, obenem pa si razbijala glavo, zakaj me plačajo v evrih, zakaj ne v bitcoinih, ki prinašajo blazen zaslužek, zakaj lahko imajo Masaji bitcoine, jaz pa ne, zakaj evri tako hitro izpuhtijo iz računa, bitcoini pa očitno trdneje sedijo tam kjer so. In ja, nevednost je zoprna stvar. Še hujša pa naivnost. In če k sreči evrov ni veliko oziroma jih je ravno prav za preživetje, bom mirno preživela tudi brez bitcoinov. Imam pa telefon in vodo. Kar tudi ni od muh.

Do bridkega konca?

Me zanima, kako resno Evropa še jemlje Slovenijo in kako resno naj Evropo jemlje Slovenija. Tragikomedija zmešnjav z evropsko komisarko iz Slovenije je v bistvu države in Evrope nevredna. Po eni strani se zdi, da je naravnost tragikomično, kako Slovenija ne želi Slovenke na pomembnem podpredsedniškem mestu v Evropski komisiji, ko se vendar zdi, da bi naj bilo to priznanje državi ter da bi pametna država to znala izkoristiti sebi v prid. Po drugi strani, opremljeni z védenjem, kako je kandidatka prišla do mesta evropske komisarke in kako daleč je prispela, se zmedeni sprašujemo, kakšne so pravzaprav reference za vodilna mesta v EU?

Po kmečki logiki bi pričakovala, da se lahko na ta mesta zavihtijo vrhunski strokovnjaki in strokovnjakinje z blaznimi referencami. A kot kaže, se v Evropi ne kadruje bistveno drugače kot v domovini. Le plače so višje. Evropa, se zdi, postaja vedno bolj zmedena gospa. Od zmede pa ne gre pričakovati kaj pametnega. Zato je vse videti kot farsična predstava, kjer je Slovenija statistka, ki se ji evropske države lahko zgolj posmehujejo, saj verjetno težko dojamejo, zakaj se država otepa podpredsedniškega mesta. Če k temu dodamo še pismo slovenskega zapornika, ki zaradi tega imenovanja protestira pri predsedniku Evropske komisije, je verjetno zmešnjava z vidika tujine popolna.

V bistvu pa smo lahko državljanke in državljani predvsem razočarani. Pa ne zaradi slovenske komisarke. Ta se bo že znašla. Kot se vsi, ki so katapultirani na visoka mesta. Razočarani smo lahko, ko opazujemo, kam je priplula nekoč perspektivna Slovenija, ki je v Evropi imela ugled ( ali res, ali so nas samo barvali?) in so jo med novimi državami članicami postavljali za zgled. Danes je postala ofucana država, kjer znanje, ugled, poštenost ne štejejo, kjer se preigravajo šalabajzerske igrice statistov, ki želijo biti, ali si domišljajo da so, veliki igralci. V bistvu pa...smo le statisti na svetovnem in evropskem zemljevidu. In kot kaže, nam ni pomoči. Majhnost in zatohlost v glavah, nepoštenost, korupcija, tajkunsko okradena država, vse to je zasmradilo ozračje. Ljudstvo se valja v kloaki in vse bolj tone vanjo. "Veliki" pa bodo igrali svoje igre dalje. Do bridkega konca?

In vendar...prisegam na uradno medicino

Infuzije so končane. Sonce je, boljše je počutje, srničasta še nisem, a 14 dni se zadeva še izboljšuje, nova zdravila se mi obetajo, do svoje zdravnice sem prišla, se pogovorila o vsem kar sem nameravala. In zelo sem ji hvaležna, ker ji zaupam. Zato tako zelo pogrešam, če ne pridem do nje. Če ima človek angino in njegovega zdravnika dalj časa ni, je pravzaprav vseeno. Zdravilo ti pač predpiše nekdo drug. Če imaš neozdravljivo bolezen, s katero se ne ukvarja vsak zdravnik, ampak specialisti, je neznansko pomembno, da si v stiku z njimi. Še poasebej, če hočeš normalno funkcionirati. Če ne razmišljaš o štiriurnem delavniku ali invalidski, če ne hodiš na bolniške. Če si povsem pri sebi, le hoja te malo ovira...

V bistvu...ko ima človek neozdravljivo bolezen, poseže tudi po alternativcih, ampak povem vam, uradna medicina je zakon. Nič od alternative mi ni pomagalo niti za malenkost, le denarja sem se znebila. In kar nekaj sem je že preizkusila. Zato bom vztrajala pri uradni medicini. Veliko prebiram o svoji bolezni tudi sama, da sem informirana, hranim se uravnoteženo, v zdravilne diete ne verjamem...Tudi grešim :) Zdi se mi, da je najbolje poslušati svoje telo, svojo zdravo pamet in uradno medicino. Kombinacija da očitno dokaj dobre rezultate.

Obenem pa se mi zdi pomembno, da ne postaneš odvisen od svoje bolezni. Da je ne pestuješ. Da se ne smiliš sam sebi. Da vztrajaš živeti normalno. Ker ima življenje tudi kljub slabi diagnozi in prognozi, smisel. Še posebej, če imaš otroka, ki še ni doštudiral. Če bi rad videl svoje vnuke. Če imaš ljubljenega moškega in novo družino, za katero je vredno živeti. Skratka...treba se je boriti. Se poslušati. Se informirati.

Ne maram združevanja v društva obolelih z neko boleznijo. Vem, da so zelo koristna vsem, ki jih potrebujejo. A verjetno je odvisno od tega kakšen tip človeka si. Sestankov, kjer bi debatirala o svoji bolezni nočem. Raje grem ven, v naravo, v kino, v gledališče. Ali berem. Ali se družim v živo ali na socialnih omrežjih. Tudi za ugodnost, ki jo nudi društvo, da bi imela zato 14 dni na leto brezplačno zdraviliško oskrbo, mi ni. V zdravilišču bi zblaznela, predolgočasno zame. Vem, obupna sem in absolutno podpiram vse, ki jim to koristi. Povedati hočem le, da se z boleznijo vsak spopada sam. Na svoj način. In da ne gre obupati. Nikoli. Ja ću da proživim na svoj način, kot bi rekel Đole.

In še to - ne verjamem v karmične razloge za bolezen. Ne kopljem po sebi, kaj sem slabega komu storila ali kaj je kdo storil slabega meni. Vse življenje živim dokaj normalno, ljudem v glavnem želim in delam dobro, nisem pa svetnica in tudi grešim v tem smislu. In ne verjamem, da plačujem z boleznijo za karkoli. Nimam kaj plačati. Doletelo me je. In treba je živeti s tem. Ko sem alternativca vprašala, pa kako hudiča skoraj nikoli ne zbolijo tisti, ki so evidentno slabi, ki škodujejo ljudem, ki jih izkoriuščajo, ki bogatijo na njihov račun itd., mi je zabrusil: "Kdo ste vi, da boste sodili? Kako veste, da so takšni?"Hvala lepa, ob tem me je minilo.

Ko pravijo, da te bolezen vedno česa nauči. Mene niti ni. Razen dvoje: da si ne gre gnati k srcu stvari, na katere nimaš vpliva, in da je treba živeti za danes. Na polno.

Celjski Disneyland

"Naš" Bojan nas v našem najlepšem slovenskem mestu na plakatih z disney tipografijo obvešča, da ima rad Celje. Prav. Če je že 16 let župan, je to samoumevno. Se mi zdi. Disneyland nam torej obeta za peti mandat? Čakam na Miki Miške, morda se bo vanjo oblekel kar sam, pa princeske, to bodo verjetno dame, ki so trdno ustoličene v mestni občinski upravi, Racman Jaka bo kdo od županovih pooblaščencev, v Celju namreč nimamo podžupanov, ker je Bojan iznašel izvrsten obvod mimo zakona, potem so tu še Pluton, pa miška Mini, in kup drugih zabavnih junakov. En sam nakičen cirkus, torej, se nam obeta v naslednjem mandatu?

Mestne ulice so že obnovljene. Lepo. Priznam. Zelenja ni. Morda pa bo Bojan naše najlepše slovensko mesto inovativno pobarval v SLS zeleno kot na svojem predvolilnem plakatu. Obljublja nam, da bo mestu vrnil vsebino. Sodeč po disney tipografiji bo morda Celje postalo eno samo zabavišče. Pravzaprav, Disneyland v malem. Ulice bi oživele, turisti bi pridrveli, denarci bi se stekali, v trgovine bi natlačili vso kičasto Disney navlako, ki gre v Disneylandih tako dobro v prodajo. Nekaj vrtiljakov postavimo na glavne mestne trge, Spodnji grad nakindžurimo disneyevsko, porušimo še kakšno staro stavbo, namesto nje postavimo kičasto sodobno stavbno gmoto in voilá, celjski Disneyland lahko zaživi.

In če za trenutek na ta predvolilni neresni plakat pogledam resno: Bojan, ki me s svojim podpisom na plakatu asociira na medvedka Bojana iz istoimenske slovenske risanke, se iz nas, Celjank in Celjanov, z njim malo norčuje. Ker ga že 16 let gledamo, je seveda že kar po domače naš Bojan. Itak ga vsi poznamo. In ima prav. Brez posebne konkurence bo zmagal, pravljični peti mandat mu je zagotovoljen, ljudstvo mu zoba iz rok.

In zakaj sploh izgubljam besede na njegov račun? Kaj pa vem, verjetno čisto folklorno. Da povem, da me forma ne prepriča. Še posebej Disney ne. Da si želim vsebine. Končno. A v časih smo, ko vsebina ni in. Zato, eviva celjski Disney župan !

Kako spremeniti najbolj odvratno vprašanje

Najbolj odvratno vprašanje vsak dan, ko sem prišla iz šole, je bilo: "Kako je bilo danes v šoli?" Kako naj bo? Kot zmeraj. Torej se je odgovor glasil: "V redu." In potem mamina podvprašanja: " Si bila kaj vprašana? Koliko si dobila? Si se že naučila? Jutri kaj pišete?" In tako naprej in tako brez konca. Oči sem vrtela kot frnikole in samo čakala, kdaj bo zaslišanja konec.

Žal ni res, da se človek kaj nauči iz lastne izkušnje. Kot mama, sem namreč zgodbo ponovila. Priznam. Bila sem si zoprna s tem, kako šele hčerki, ampak nisem se domislila kaj pametnejšega. Zato sem danes z veseljem prebrala tekst v enem od tujih medijev, ki staršem ponuja 25 vprašanj, ki lahko nadomestijo vsakodnevno: "Kako je bilo danes v šoli?"

Torej. Všeč so mi tale: Kaj je bilo najboljše kar se ti je danes zgodilo v šoli? Čemu si se danes v šoli najbolj nasmejal? Kaj te je danes v šoli dolgočasilo? Kateri je najbolj cool prostor v šoli? Jednilnica in telovadnica, itak :) Komu in kako si danes v šoli pomagal? Kdo je pomagal tebi? Če bi zdaj poklicala tvojo učiteljico, kaj misliš, da bi mi povedala o tebi? Povej mi eno stvar, ki si se je danes naučil v šoli. Kdaj si bil danes najsrečnejši? Če bi se danes v vaš razred spustila vesoljska ladja, koga bi si želel, da vzame na krov in ga odpelje? Zakaj? Katero besedo je danes najpogosteje izrekla učiteljica? Kdo, misliš, je najprijaznejši v vašem razredu? Kdo je najbolj zabaven v razredu? Če bi lahko bil jutri ti učitelj, kaj bi storil?

To so res mnogo zabavnejša vprašanja, na katera otrok celo ima kaj odgovoriti. Če bo dobil dobro oceno, se bo že pohvalil, če je bila slaba, bomo že izvedeli na govorilnih urah, če ne prej :) Na vprašanje, ali si se že naučil, je odgovor itak vedno pritrdilen. Kajpada :) Tako da...dajmo malo dihati otrokom in jim zastavljajmo kreativna vprašanja in ne samo tista klišejska, ki nas spremljajo že desetletja. Tako bodo otroci celo dobili občutek, da nas v resnici zanima, kaj se dogaja z njimi v šoli.

Obsedenost s Kučanom

Članstvo stranke Janeza Dobskega, kot mu pravi Tadej Toš, je obsedeno z Murglami in Milanom Kučanom. Mislim, da se jim prikazuje v sanjah, podnevi in ponoči, povsod ga vidijo, bojijo se ga, očitno, kot hudič križa.

Potem, ko nas večina o njem sploh ne razmišlja več drugače ko o upokojenem bivšem predsedniku države, ki se v javnosti vedno manj pojavlja, ga oni neprestano vlačijo na plano. In tako sami gradijo njegov kult osebnosti. Ne da bi si človek za to prizadeval, mu utrjujejo slavo in nas neprestano opominjajo nanj. Da ne bi pozabili. Imam jih na sumu, da je gnev, ki ga sipajo nanj, zgolj pesek v oči, in da jim je dejansko lik in delo Milana Kučana neskončno všeč. Ker...zakaj bi ga tolikokrat po nemarnem omenjali?

Njihova današnja pobalinska poteza, da bi v mandatno volilno komisijo Državnega ztbora, ki bo podala pravno mnenje o morebitnem odvzemu poslanskega mandata JJ, imenovali Milana Kučana,  je povsem v njihovem slogu. To so argumentirali s totalnim vplivom, ki ga ima Milan Kučan na vse pore slovenske družbe. Bilo kuda, Milan svuda.

Pravzaprav JJ razumem. Prej je slepo sledil Josipu Brozu, da se na boga ne more obračati mi je jasno, in potem, kaj mu je preostalo? Posle Tita - Milan. Časti ga, saj ga ima neprestano v delu.

Tudi centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije JJ ne more preboleti. Razumem. Prvega (menda) ne pozabiš nikoli. In nikoli ne bo prebolel, da ne domuje v Murglah. Koga danes še sploh zanimajo Murgle, razen njega?

V bistvu je JJ najbolj zvesti sledilec Milana Kučana. Njegov oboževalec tako rekoč. Težko je to priznati, vem, zato je treba govoriti eno, dejstva govorijo sama po sebi. A smola, tudi tokrat se njegova pobalinska želja, da bi o njegovem mandatu odločal Milan Kučan, ne bo uresničila. In še naprej bo zagrenjeno točil solze za Murglami in Milanom.

Lokalni šerifi

 
Slovenija je čudna država. V zaporih sami poštenjaki, naokoli pa kolovratimo lopovi. V bistvu so sodišča ustanove krivice, da pravice ni na svetu, tožijo poštenjaki v zaporih in v sodnih dvoranah.
 
Zanimivo, koliko poštenjakov je na pomembnih položajih. Lopovi v podobi dela ljudstva pa jim neprestano nekaj očitajo/mo. Lonček pristavljajo tudi mediji. In poštenjaki še kar kandidirajo. In nemalo pristašev imajo. Kar dokazuje dejstvo, da na volitvah vedno znova zmagujejo.
 
V Celju se je nekaj dni pred pričetkom volilne kampanje zdelo, da nimamo pojma, kdo bodo kandidati za župana. Dva sta se sicer pojavila, a sta outsiderja. Glavni, večni kandidat, nas je do danes puščal v negotovosti. Ali bo kandidiral? No, aleluja, in vendar se je odločil. Že petič. In ne dvomim, da mu ne bi uspelo. Kot vedno. Ker, saj je kar nekaj naredil, pravi narod. Pa saj je dobro tako kot je. Pa saj je uredil ulice. Pa nov most čez Savinjo. Pa knjižnico. Pustimo, če je pred njo kolovoz, pomembno je, da je stavba impozantna. Pa v preteklosti je zgradil fuzbal stadion in športno dvorano. Pa trgovske centre nam je pripeljal. Saj je kar ok. Bojči car, pravi del ulice.
 
Mestno jedro je prenovljeno, a sterilno. Kaj početi sedaj z njim, občina nima pojma. Kako bodo zagotovili nova delovna mesta, kot je danes napovedal kandidat za župana, tudi dvomim, da vedo. To ni jasno niti državi, kaj šele občini.  Se pa fino sliši. Bo pa kljub temu fajn. Bolj kakovostno bo življenje, pravi zimzeleni župan. Najlepše mesto v Sloveniji imamo, kot se glasi njegov slogan. OK, naj ima Zoki najlepšega na svetu, mi imamo pač najlepšega v državi. 

Vsebina itak ni v trendu. Forma rula. Umetniško četrt, ki si jo je občina odlično zamislila, bodo z nerganjem utišali stanovalci. Tistih par gostinskih lokalov, ki v mestu še obratujejo, bo treba tudi utišati, da ne bodo motili spanca prebivalcev. In potem bo…vse lepo in prazno. Pa bo mir. In bodo stanovalci mestnega jedra lahko mirno spali. Mimogrede, tudi sama sodim mednje, in ja, včasih mi gre na živce galama iz lokala pod mano, a se zavedam, da je to davek na živeti v mestu.

Kitajcem je treba še bolj na stežaj odpreti vrata v mestno jedro, ker očitno samo oni vedo, kaj ponuditi kupcem v središču najlepšega mesta v Sloveniji. Njihove trgovine cvetijo, ostale crkujejo.

Skratka, lokalni šerifi na osi CE-LJ-KP so zakon. Nič hudega, če gredo malo obvozijo zakon, naredili so pa le marsikaj. In to šteje. Saj v Sloveniji vsakdo malo muti, kdo pa je sploh še pošten, videti pa le imamo kaj, se tolaži narod in lokalnim šerifom vedno znova utrjuje moč. Le tako naprej, dragi/e moji/e. Do bridkega konca.