Infuzije so končane. Sonce je, boljše je počutje, srničasta še nisem, a 14 dni se zadeva še izboljšuje, nova zdravila se mi obetajo, do svoje zdravnice sem prišla, se pogovorila o vsem kar sem nameravala. In zelo sem ji hvaležna, ker ji zaupam. Zato tako zelo pogrešam, če ne pridem do nje. Če ima človek angino in njegovega zdravnika dalj časa ni, je pravzaprav vseeno. Zdravilo ti pač predpiše nekdo drug. Če imaš neozdravljivo bolezen, s katero se ne ukvarja vsak zdravnik, ampak specialisti, je neznansko pomembno, da si v stiku z njimi. Še poasebej, če hočeš normalno funkcionirati. Če ne razmišljaš o štiriurnem delavniku ali invalidski, če ne hodiš na bolniške. Če si povsem pri sebi, le hoja te malo ovira...
V bistvu...ko ima človek neozdravljivo bolezen, poseže tudi po alternativcih, ampak povem vam, uradna medicina je zakon. Nič od alternative mi ni pomagalo niti za malenkost, le denarja sem se znebila. In kar nekaj sem je že preizkusila. Zato bom vztrajala pri uradni medicini. Veliko prebiram o svoji bolezni tudi sama, da sem informirana, hranim se uravnoteženo, v zdravilne diete ne verjamem...Tudi grešim :) Zdi se mi, da je najbolje poslušati svoje telo, svojo zdravo pamet in uradno medicino. Kombinacija da očitno dokaj dobre rezultate.
Obenem pa se mi zdi pomembno, da ne postaneš odvisen od svoje bolezni. Da je ne pestuješ. Da se ne smiliš sam sebi. Da vztrajaš živeti normalno. Ker ima življenje tudi kljub slabi diagnozi in prognozi, smisel. Še posebej, če imaš otroka, ki še ni doštudiral. Če bi rad videl svoje vnuke. Če imaš ljubljenega moškega in novo družino, za katero je vredno živeti. Skratka...treba se je boriti. Se poslušati. Se informirati.
Ne maram združevanja v društva obolelih z neko boleznijo. Vem, da so zelo koristna vsem, ki jih potrebujejo. A verjetno je odvisno od tega kakšen tip človeka si. Sestankov, kjer bi debatirala o svoji bolezni nočem. Raje grem ven, v naravo, v kino, v gledališče. Ali berem. Ali se družim v živo ali na socialnih omrežjih. Tudi za ugodnost, ki jo nudi društvo, da bi imela zato 14 dni na leto brezplačno zdraviliško oskrbo, mi ni. V zdravilišču bi zblaznela, predolgočasno zame. Vem, obupna sem in absolutno podpiram vse, ki jim to koristi. Povedati hočem le, da se z boleznijo vsak spopada sam. Na svoj način. In da ne gre obupati. Nikoli. Ja ću da proživim na svoj način, kot bi rekel Đole.
In še to - ne verjamem v karmične razloge za bolezen. Ne kopljem po sebi, kaj sem slabega komu storila ali kaj je kdo storil slabega meni. Vse življenje živim dokaj normalno, ljudem v glavnem želim in delam dobro, nisem pa svetnica in tudi grešim v tem smislu. In ne verjamem, da plačujem z boleznijo za karkoli. Nimam kaj plačati. Doletelo me je. In treba je živeti s tem. Ko sem alternativca vprašala, pa kako hudiča skoraj nikoli ne zbolijo tisti, ki so evidentno slabi, ki škodujejo ljudem, ki jih izkoriuščajo, ki bogatijo na njihov račun itd., mi je zabrusil: "Kdo ste vi, da boste sodili? Kako veste, da so takšni?"Hvala lepa, ob tem me je minilo.
Ko pravijo, da te bolezen vedno česa nauči. Mene niti ni. Razen dvoje: da si ne gre gnati k srcu stvari, na katere nimaš vpliva, in da je treba živeti za danes. Na polno.
Ni komentarjev:
Objavite komentar