Čez nekaj dni bomo praznovali Dan samostojnosti in enotnosti. Če samostojni načelno še smo, pa enotni nikakor nismo. V vsem kar je mogoče, se delimo. Pustili smo, da so politikanti med nas zasejali neenotnost, nam nametali peska v oči, da smo spregledali bistvo. Danes ni stvari v tej mali državi, okoli katere bi se lahko še poenotili.
Delimo se na vse mogoče načine, spremo se okoli vsake, ampak res vsake stvari. Narod prepirljivcev, nevoščljivcev, povprečnežev, podkupljivcev, kradljivcev, smo postali. Svojo zavidanja vredno pozicijo med novimi državami članicami EU izpred nekaj let smo zapravili. Valjamo se na repu EU in malo je stvari, s katerimi se še lahko ponašamo.
Kaj je šlo v letih po osamosvojitvi narobe? Danes se zdi, da prav vse. Vsi povprek so skregani, ni ga področja, kjer bi vladala enotnost. In ker niso enotni, počasi izgubljamo tudi samostojnost. Vse bolj odvisni postajamo, vse bolj se z nami ukvarjajo drugi.
Kdo nas bo jemal resno, če nas posamezniki osirajo izven državnih meja, če še vedno tavajo v letu 1945, če so se tja uspešno ujeli tudi prenekateri, ki so bili rojeni mnogo kasneje. Kako naj nas jemljejo resno, če je skoraj vse kar se je pokrasti dalo, pokradeno. Če so nekoč ugledni gospodarstveniki po zaporih, sodiščih, ali pa še vedno na prostosti. Ljudje, ki so nam jih postavljali za zgled, so se izkazali za kradljivce. Ni čudno, da je toliko tudi malih lopovov in lopovščin.
Bili smo prvi na vasi, sedaj postajamo med zadnjimi v mestu. In za nas, žal, vse bolj velja tisto, na zunaj uj, znotraj fuj. Ni lepo, da nimamo kaj lepega povedati o svoji domovini, čeprav je v njej veliko vrhunskih posameznikov iz najrazličnejših področij, čeprav znamo biti srčni, ko nas po glavi udari naravna katastrofa, znamo prisluhniti ljudem v stiski, a ne zmoremo stopiti skupaj, da bi iz blata potegnili voz, s katerim se vanj pogrezamo. Škoda. Predvsem za naše otroke. Ki so precej brez perspektive, če bodo ostajali znotraj meja domovine. Nič lepega jim ne puščamo in nismo jim za zgled. Morda bodo nove generacije nam pokazale, kako bi morali živeti, delati. A kaj, ko se bojim, da za to ne bodo imeli priložnosti.
Torej, živela enotnost. Brez nje smo gótovi.
Ni komentarjev:
Objavite komentar