Popolna zmeda

Če grem v trgovino, natančno vem, kako izgleda kakšno živilo. Torej, če želim kruh, grem pač do police s kruhom. Če se odpeljem na bencinsko črpalko, natančno vem katero vrsto bencina bom natočila. Če grem v trgovino z oblačili, tam ne bom iskala vijakov. In kjer prodajajo vijake, si ne obetam cot.

Učili so nas tudi, da sta ena in ena dve. Učili so nas jezikovnih pravil. Povsod so učitelji prisegali na natančnost. Ni šlo trditi, da je nekaj črno, če je bilo belo. Le pri verouku je bilo treba verovati, ker je bilo vse na precej spolzkem terenu. Brez dokazov, le slepa zaverovanost. Nobenih nejevernih Tomažev niso želeli. Samo pridne kimavčke. Resnici na ljubo, tudi v šoli so imeli večinoma slednje najraje.

Na fakulteti in v uredništvih kjer sem delala, so me ves čas učili, da se je treba izražati jasno, natančno, da je potrebno informacije preverjati, da morajo biti novinarske zvrsti čiste, da je vest vest in poročilo poročilo ter da članek ne more biti komentar, kot tudi komentar ne intervju. 

Te dni laično ugotavljam, kakopak sem v zmoti bi me zagotovo podučili strokovnjaki, da je najbolj nenatančno pravo. Da le to lahko tolmači vsako besedo na tisoč in en način. Zato smo državljanke in državljani Deželice pošteno zmedeni. Mediji nam servirajo tisoč in eno interperetacijo iste zadeve skozi oči samih uveljavljenih pravnih strokovnjakov. Vsem je skupno le to, da dva nimata na isto stvar enakega pogleda. Razen šopka ustavnih sodnikov, ki so čudovito složni. In ki so očitno ekskluzivno seznanili s svojo odločitvijo že v začetku tedna revijo, ki jo skoraj izključno bere neka politična opcija. A se ob to te dni nihče ne spotika. 

In medtem ko ničesar več ne razumem, mi iz radia zjutraj o taistem primeru dopoveduje predsednica kaj vem katerega sodišča: "Javnost narobe bere odločbo ustavnega sodišča." Kako, hudiča, naj bi jo prebrala prav, če je še stroka ne tolmači enotno?

Zato bi si kot državljanka srčno želela, da bi sploh še kaj razumela. Upanje je jalovo.