Pozabite na gostišče Rus, to je sedaj dvorec Rus

Se vam je že zgodilo, da ste šli nekam, kjer niste pričakovali ničesar, nato pa se je vse skupaj odvilo divje nenavadno? Danes sem bila v Šentvidu pri Lukovici. V nekoč zelo popularnem gostišču Rus je bil literarni večer slepega pesnika Sebastjana Kamenika. Kaj sem počela tam? Spremljala sem Geca, ki je z zasedbo Sorodne duše nastopil na tem večeru. Že dolgo, leta in leta, nisem bila v tem gostišču, sva se pogovarjala na poti tja, in prav zanima me, kako je danes.

Ko sva parkirala, mi je v oči padel napis Dvorec Rus. Dvorec? A je vedno pisalo dvorec, sem si belila možgane? Hm, morda sem kaj pozabila, sem si rekla. Nato sva vstopila in...padla v čisto drugo stoletje, v nenavadno, a prijetno, okolje, v nek salon, kjer sem najprej pomislila, da nas je pričakala neka nevesta, nato pa ugotovila, da je dama iz prejšnjih stoletij.

Ne, tudi dama iz prejšnjih stoletij ni bila, se je izkazalo, pač pa ena od članic Skrinjice, društva za ohranjanje in oživljanje kulturne dediščine. Nato so začeli prihajati. Grajski pisar, pa dame v srednjeveških oblačilih, pa dama,ki je naredila drevesne karte, pa druga, ki se spozna na angelske karte...

Počakajte, a to ni več gostilna, sem bila zmedena? Ne, ni več, so me podučile. Oziroma je, kadar se najavijo skupine, ki želijo t.i. večerjo v temi. Torej okušanje jedi z zavezanimi očmi. Mogočna stavba, ki je iz leta 1695, je spremenjena v  srednjeveško hm...meščansko? hišo, kjer najdete budoarje, ogromno rodbinsko knjigo, jedilnice s starinskimi servisi, nekaj glasbenih sob s starimi napravami za predvajanje glasbe in z dvorano, kjer se običajno odvijajo poroke, enkrat mesečno pa dogodki kot je bil današnji literarni večer.

Potem se je pričel literarni večer. Kot v nekem srednjeveškem budoarju, s stoli, kjer so sedeli domačini iz 21. stoletja in dame ter gospodje v srednjeveških oblačilih. Povsem nenavadna scena.

Sorodne duše so ubirale strune in kohon z glasbo iz 21. stoletja, Sebastjan je predstavljal sodobno poezijo, vse skupaj pa je kljub temu imelo pridih starega.

Po literarnem večeru se je večina spustila v vinsko klet. sama pa sem se pomudila v krasnem in zanimivem pogovoru z grajskim pisarjem, ki se pogosto mudi tudi v Žički kartuziji, kjer piše v kaligrafski pisavi, pred dnevi pa se je vrnil iz Riminija, kjer se je Žička kartuzija, ki bo prihodnje leto praznovala 850 letnico obstoja, predstavila na turistični borzi. Menda zelo odmevno.

Nato mi je gospa, ki je naredila drevesne karte razložila pomen le-teh. Gospa z angelskimi kartami mi je pogledala vanje. Gospod, ki je lastnik bližnje avtomehanične delavnice, sicer pa sedaj lastnik dvorca, oblečen v srednjeveška oblačila, se mi je kot za stavo podpisal kot Wolfgang Amadeus Mozart. Pisar mi je s kaligrafsko pisavo napisal ime, opremili so me z razglednicami, prospekti. povedali, da se pogosto tako oblečeni odpravijo v staro Ljubljano in po Sloveniji ter predstavljajo dvorec.

In ko sem po treh urah izstopila iz mogočnega dvorca Rus na parkirišče v 21. stoletje, sem bila opijanjena od množice vtisov, presenečena, navdušena, da sem v neki hiši srečala kup ljudi, ki so me fascinirali s pozitivno energijo, entuziazmom, voljo do promocije nečesa kar jih veseli. V bistvu, zataknjeni v času. Nazaj v preteklost. Nobl je bilo.