Namesto pelcev gore sveč - kdo jih ima več

Ker so te dni precej morbidni dnevi, praznujemo namreč Dan mrtvih, pa čarovnice smo dan prej uvozili, potem je tu še reformacija in z njo povezana prva slovenska knjiga in knjižni jezik, kar je nekaterim toliko kot nič, se mi misli vrtinčijo okoli smrti, britofskih navad, metel, urokov in podobnega.

Vsekakor sem Asji že povedala. Mene obvezno raztrosite. Nobenih spomenikov in obveznega romanja na grob. Kdor se me želi spominjati, se me bo spominjal v mislih, upam, da se bo ob tem kdaj tudi nasmejal. Romanje na grob in spominjanje ob rajnkega pepelu zame res ni potrebno.

Že davno sem se sprijaznila, da tako kot nimamo vpliva na rojstvo, ga tudi na smrt nimamo. Pride, ko pride. Fino je, če pride šele takrat, ko vidiš, da so se otroci osamosvojili, se znašli v življenju in so srečni. Če je tako, se smrti ne gre bati. V vsakem primeru pa...fino je, da ne vemo, kdaj bo konec. Ker, v nasprotnem primeru, bi bilo hudičevo težko, ko bi se bližal dan D.

Jutri, pa tudi že danes, se obeta prvonovembrska folklora. Pelc mantlov na pokopališčih praktično ni več. Nadomestile so jih sveče. Kdo jih bo nagrmadil na grob več? Igra se igra, kdo jih ima več in kdo bo prinesel lepšo ikebano? Katere rože je kdo posadil? Če to tuzemce osrečuje, pravzaprav nič hudega. Ne razumem pa mode, ki se je na pokopališčih razpasla zadnja leta. To je kraja ikeban. Kakšna gnidurina mora biti človek, ki se loteva tovrstnih podvigov. A ker jih je v družbi vse več, seveda, niti ni tako čudno, da jih je zaznati tudi na pokopališčih.

K sreči se pokojniki ne morejo obračati v grobu, ker so v glavnem upepeljeni. Tudi sveče dvomim da pridejo šteti. Kot jim je tudi povsem vseeno kakšna ikebana leži tam. Torej pokopališko folkloro zganjamo predvsem zase. Na pokojne pa, upam, mislimo tudi, oziroma predvsem, drugače.