Ta vikend je bil siv. Naredila si ga bom pisanega, sem zapisala na FB v soboto zjutraj. In sem to tudi storila. V mislih sem imela žive barve. A so del pisanosti tudi tiste, ki to niso. Tudi črna. In pozno popoldne se je priplazilo precej črnine.
Kakor koli imam rada socialna omrežja, medije in novinarstvo, ali pa ravno zato, se je že precej pred tragedijo, ki se je zgodila na eni od mariborskih srednjih šol, tudi v moji glavi pričelo, ne prvič, pojavljati kup vprašanj. Predvsem o vseh nas. Ki tako hitro obsodimo, ki tako premalokrat premislimo, preden kaj bleknemo, ki tako hitro drvimo skozi življenje, ki od nas zahteva hitro odzivanje na vseh ravneh, da nimamo časa sesti, premisliti, predvideti, kaj lahko povzročijo besede, dejanja.
Zato se velja zamisliti. Pri sebi. Kako se umiriti, kako si vzeti čas, da bi res trikrat premislili, preden kaj bleknemo. Se zavedati, kakšno uničujočo moč lahko ima beseda. Kako gnusno je obrekovati in kako preveč se nas tiče vse drugo, samo lastna življenja ne.
Zato je rokovanje z besedami sila odgovorno. Tudi zasebno, kaj šele javno. Kakorkoli je mogoče z besedami ubesediti toliko lepih stvari, je z njimi mogoče tudi neznosno prizadeti. Vsak od nas je to gotovo že kdaj občutil na lastni koži. Zato...naj bo jezik počasnejši od glave.
nedelja, 30. november 2014
sobota, 15. november 2014
Celje: Brzina je naša vrlina
Rakušev mlin je lep primer neverjetne hitrosti in učinkovitosti mestne oblasti in inšpekcijskih služb. 6. oktobra je ta objekt iz leta 1903, ki je bil spomeniško zaščiten, saj je veljal za enega najboljših primerov slovenske industrijske arhitekture ob prehodu iz 19. v 20. stoletje, zagorel. Komaj mesec dni kasneje je občina bliskovito že izbrala podjetje, ki bo stavbo porušilo, inšpektor pa izdal nalog, da je rušenje potrebno izvesti. Še več. Stavba je menda tako zelo nevarna, da so se preiskave vzrokov požara najprej ustrašili kriminalisti, potem pa še bližnji Lidl, ki je raje zaprl štacuno in verjetno računa, da bo za čas zaprtja vsaj dnevni izkupiček pokrila občina.
"Imamo kaj za pokazati," je bil predvolilni slogan celjskega župana. In glej, res. Zgodilo se je. Že dan po volitvah je bilo kaj videti. Kadilo se je do nebes. Sedaj lahko aplavdiramo neverjetni učinkovitosti. Potem, ko je objekt desetletja propadal, in se je zanj fučkalo najprej Kovinotehni, potem Mestni občini Celje, ves čas pa "spomeničarjem", zanj pa se je pretežno fučkalo tudi Celjankam in Celjanom, je zadevo temeljito, hitro in učinkovito rešil požar. Morda bo zemljišče že na pragu novega leta očiščeno, pripravljeno, da ga občina proda najboljšemu ponudniku, ki bo območju dal vsebino. Morda bo tam pokrito družinsko otroško igrišče, kot sem prebrala v predvolilnih županovih načrtih?
Če morda niste vedeli, celjskega župana:"Skozi življenje vodi moto, da sta optimizem in dobra volja najboljši orodji za reševanje težav. S problemi se sooča in jih poskuša reševati. Najbližje, prijatelje in sodelavce vedno bodri z besedami, da če si ne želiš na Triglav, tudi na Everest zagotovo nikoli ne boš prišel. Tako jim vliva novih moči in volje, da so se pripravljeni spoprijeti z vsemi preprekami na poti do uspeha."
Ergo...kaj bi ujčkal propadlo, škrbinasto stavbo, če lahko namesto nje zrase nova lepotica, v občinsko blagajno pa od prodanega zemljišča kane kakšen evrček. S problemom se je učinkovito po požaru soočil, sedaj ga rešuje, s sodelavci pa se verjetno bodrijo, ko prebirajo peticije, bloge in novinarske članke, ki tarnajo nad usodo Rakuševega mlina, z besedami: "Za svakim dobrim konjem diže se prašina." In pot do uspeha jim je zagotovljena. Če bo tu, na primer pokrito družinsko otroško igrišče, bo javnost utihnila, saj bi težko nasprotovali čemu takšnemu. Zato z zanimanjem čakam razplet dogodkov.
"Imamo kaj za pokazati," je bil predvolilni slogan celjskega župana. In glej, res. Zgodilo se je. Že dan po volitvah je bilo kaj videti. Kadilo se je do nebes. Sedaj lahko aplavdiramo neverjetni učinkovitosti. Potem, ko je objekt desetletja propadal, in se je zanj fučkalo najprej Kovinotehni, potem Mestni občini Celje, ves čas pa "spomeničarjem", zanj pa se je pretežno fučkalo tudi Celjankam in Celjanom, je zadevo temeljito, hitro in učinkovito rešil požar. Morda bo zemljišče že na pragu novega leta očiščeno, pripravljeno, da ga občina proda najboljšemu ponudniku, ki bo območju dal vsebino. Morda bo tam pokrito družinsko otroško igrišče, kot sem prebrala v predvolilnih županovih načrtih?
Če morda niste vedeli, celjskega župana:"Skozi življenje vodi moto, da sta optimizem in dobra volja najboljši orodji za reševanje težav. S problemi se sooča in jih poskuša reševati. Najbližje, prijatelje in sodelavce vedno bodri z besedami, da če si ne želiš na Triglav, tudi na Everest zagotovo nikoli ne boš prišel. Tako jim vliva novih moči in volje, da so se pripravljeni spoprijeti z vsemi preprekami na poti do uspeha."
Ergo...kaj bi ujčkal propadlo, škrbinasto stavbo, če lahko namesto nje zrase nova lepotica, v občinsko blagajno pa od prodanega zemljišča kane kakšen evrček. S problemom se je učinkovito po požaru soočil, sedaj ga rešuje, s sodelavci pa se verjetno bodrijo, ko prebirajo peticije, bloge in novinarske članke, ki tarnajo nad usodo Rakuševega mlina, z besedami: "Za svakim dobrim konjem diže se prašina." In pot do uspeha jim je zagotovljena. Če bo tu, na primer pokrito družinsko otroško igrišče, bo javnost utihnila, saj bi težko nasprotovali čemu takšnemu. Zato z zanimanjem čakam razplet dogodkov.
nedelja, 9. november 2014
Vsi bogati, vsi enakopravni
Da pravice ni na svetu, je vedel že hlapec Jernej. Manj kot imaš denarja, manj je tudi pravic. Žalostno. A resnično. Na vseh ravneh. Povsod po svetu. Vsi bogati, vsi enakopravni.
Če je človek zdrav, se z življenjem še kar nekako spopada, ko mu hrbet obrne zdravje, pa še kako postane pomembno koliko ima kdo pod palcem. Načelno, seveda, ne. Načelno smo vsi, ki plačujemo v zdravstveno blagajno, enaki. Načelno je zdravstvena oskrba v Sloveniji dobra. A hudič, kot vedno, se skriva v podrobnostih.
Ko te napade kakšna posebej zahrbtna bolezen, ki ji ne vedo vzroka in tudi leka ne, je zelo pomembno, kakšno zdravstveno oskrbo imaš, koliko se sam informiraš o stvareh, v končni fazi pa tudi, če si si v stanju plačati zdravilo, ki še ni na listi brezplačnih zdravil. Za ljudi z MS zaenkrat še ni zdravila. So zaviralci, ki enim pomagajo bolj, drugim manj. Zdravila so draga, zato jih mora odobriti zdravniška komisija. V glavnem jih odobri. Če si star pod 50 let je možnost za to, da jih dobiš, večja, po 50. letu precej manjša. Očitno je 50 čarobna prelomnica. Zato "komaj čakam", da bom v najboljših letih :)
Raziskovalci po vsem svetu neumorno iščejo zdravilo za MS, a ga še niso iznašli. Pojavljajo se neprestano nova, ki vsaj lajšajo težave, ki jih prinaša MS. In komaj tri mesece menda je na slovenskem tržišču zdravilo, ki naj bi odlično pomagalo bolnikom z MS, ki zelo težko hodijo. A je zdravilo trenutno na voljo le, če ga plačaš iz svojega žepa. 235 evrov na mesec. Še pred nedavnim je bil ta znesek 470 evrov. Sedaj so ceno prepolovili. Na misel so mi prišli pametni telefoni, ki so astronomsko dragi, ko pridejo na tržišče, potem jim cena pada. Očitno je tako tudi z zdravili. In se vprašam, koliko znaša realna cena.
Kakorkoli, sedaj sem si zdravilo privoščila. Privoščila, ja, ker je absolutno luksuz za moj proračun. A zdravilo odlično deluje. Učinek je bil viden že po prvi tableti. Res je, da nimam pojma kaj bo, če jih bom jemala več let, ker so na tržišču v svetu šele dve leti. Stranski učinki so vsemogoči. A pravzaprav...človek nima kaj izgubiti. Razen denarja. Če ga ima vsaj toliko, da si to še lahko privošči. Menda bo čez nekaj mesecev to zdravilo na stroške zdravstvene zavarovalnice. Menda.
In tako smo tudi v bolezni državljani razdeljeni vsaj na troje. Na tiste, ki si zdravilo še lahko kupimo, na one, ki to storijo brez težav in na one, ki lahko o tem samo sanjajo. In potem pobrskaš po netu in vidiš, da o izkušnjah s tem zdravilom v Sloveniji ni mogoče prebrati ničesar. V lekarni, kjer so mi jih izdali, si je mlada farmacevtka res prijazno vzela čas, da bi mi odgovorila na veliko vprašanj, čeprav je priznala, da z zdravilom nima nikakršnih izkušenj in da še nihče od 4 uporabnikov, ki so doslej pri njih kupili to zdravilo, ni podal povratne informacije. Zato sem ji obljubila, da ji bom prišla poročat, kako delujejo name. Da bo lahko povedala ostalim, ki bi morebiti prišli ponj. Ja, tudi na telefonsko številko, ki je zapisana v navodilih za zdravila, kamor prosijo, da sporočamo vse morebitne stranske učinke, bom poročala. Morda moja izkušnja komu kaj pomaga. Predvsem pa...držim pesti, da me zdravilo "zadane" tako kot je treba. S čim manj stranskimi učinki.
Če je človek zdrav, se z življenjem še kar nekako spopada, ko mu hrbet obrne zdravje, pa še kako postane pomembno koliko ima kdo pod palcem. Načelno, seveda, ne. Načelno smo vsi, ki plačujemo v zdravstveno blagajno, enaki. Načelno je zdravstvena oskrba v Sloveniji dobra. A hudič, kot vedno, se skriva v podrobnostih.
Ko te napade kakšna posebej zahrbtna bolezen, ki ji ne vedo vzroka in tudi leka ne, je zelo pomembno, kakšno zdravstveno oskrbo imaš, koliko se sam informiraš o stvareh, v končni fazi pa tudi, če si si v stanju plačati zdravilo, ki še ni na listi brezplačnih zdravil. Za ljudi z MS zaenkrat še ni zdravila. So zaviralci, ki enim pomagajo bolj, drugim manj. Zdravila so draga, zato jih mora odobriti zdravniška komisija. V glavnem jih odobri. Če si star pod 50 let je možnost za to, da jih dobiš, večja, po 50. letu precej manjša. Očitno je 50 čarobna prelomnica. Zato "komaj čakam", da bom v najboljših letih :)
Raziskovalci po vsem svetu neumorno iščejo zdravilo za MS, a ga še niso iznašli. Pojavljajo se neprestano nova, ki vsaj lajšajo težave, ki jih prinaša MS. In komaj tri mesece menda je na slovenskem tržišču zdravilo, ki naj bi odlično pomagalo bolnikom z MS, ki zelo težko hodijo. A je zdravilo trenutno na voljo le, če ga plačaš iz svojega žepa. 235 evrov na mesec. Še pred nedavnim je bil ta znesek 470 evrov. Sedaj so ceno prepolovili. Na misel so mi prišli pametni telefoni, ki so astronomsko dragi, ko pridejo na tržišče, potem jim cena pada. Očitno je tako tudi z zdravili. In se vprašam, koliko znaša realna cena.
Kakorkoli, sedaj sem si zdravilo privoščila. Privoščila, ja, ker je absolutno luksuz za moj proračun. A zdravilo odlično deluje. Učinek je bil viden že po prvi tableti. Res je, da nimam pojma kaj bo, če jih bom jemala več let, ker so na tržišču v svetu šele dve leti. Stranski učinki so vsemogoči. A pravzaprav...človek nima kaj izgubiti. Razen denarja. Če ga ima vsaj toliko, da si to še lahko privošči. Menda bo čez nekaj mesecev to zdravilo na stroške zdravstvene zavarovalnice. Menda.
In tako smo tudi v bolezni državljani razdeljeni vsaj na troje. Na tiste, ki si zdravilo še lahko kupimo, na one, ki to storijo brez težav in na one, ki lahko o tem samo sanjajo. In potem pobrskaš po netu in vidiš, da o izkušnjah s tem zdravilom v Sloveniji ni mogoče prebrati ničesar. V lekarni, kjer so mi jih izdali, si je mlada farmacevtka res prijazno vzela čas, da bi mi odgovorila na veliko vprašanj, čeprav je priznala, da z zdravilom nima nikakršnih izkušenj in da še nihče od 4 uporabnikov, ki so doslej pri njih kupili to zdravilo, ni podal povratne informacije. Zato sem ji obljubila, da ji bom prišla poročat, kako delujejo name. Da bo lahko povedala ostalim, ki bi morebiti prišli ponj. Ja, tudi na telefonsko številko, ki je zapisana v navodilih za zdravila, kamor prosijo, da sporočamo vse morebitne stranske učinke, bom poročala. Morda moja izkušnja komu kaj pomaga. Predvsem pa...držim pesti, da me zdravilo "zadane" tako kot je treba. S čim manj stranskimi učinki.
sreda, 5. november 2014
Slovenski milijonarji ali ta veseli dan zavisti
Danes smo dobili vsakoletno kost za glodanje. Objavljena je bila lestvica sto najbogatejših Slovenk in Slovencev. To je nekaj za nas. Da se sprehodimo po njej in modrujemo ter se čudimo. Malce tudi zavistno pobliskujemo z očmi, po glavi pa se nam podijo vprašanja, na katera si ne znamo odgovoriti. Najbolj fino je pomodrovati, kdo je tam upravičeno in kdo ne, potem pogledamo, koga poznamo in ko ga odkrijemo, se čudimo: "Tale? Le kako?" Ob vrtoglavih milijonih si skušamo predstavljati, kako je videti toliko denarja v živo. Kaj vse je treba postoriti, da ga zslužiš, pa se niti ne vprašamo, ali pa vprašanje zanemarimo.
Skratka. Ta veseli dan naslajanja, zavisti, gostilniških debat se tako prične in traja, traja, traja. Pravzaprav se lahko še tako postavljamo v pozo, kako nas to ne zanima, kako se nas ne tiče, kako brez veze je vse skupaj, dejstvo je, da je lestvica zanimiva. Bi pa bilo fino, če bi morda mediji poiskali najzanimivejše z lestvice in nam jih v naslednjih mesecih podrobneje predstavili. Fino bi bilo namreč brati uspešne zgodbe. Morda bi se celo kdo iz kakšne kaj naučil.
Ko prebiram te številke, ki se štejejo v več milijonih, si ne znam predstavljati, kako jih zaslužiti, kaj vse je potrebno znati, postoriti, čemu vse se odreči in koliko od tega denarja sploh je mogoče uspešnemu podjetniku potrošiti za vse tisto za kar se nam, ki tega denarja nikoli ne bomo videli, zdi, da bi ga znali porabiti.
In v tem je verjetno bistvena razlika med onimi, ki imajo, in tistimi, ki nimamo. V tem namreč, da oni ne sanjarijo o tem, za kaj bodo porabili prisluženi denar, temveč o tem, kaj storiti, kaj znajo, da ga bodo zaslužili. Sanjači o denarju, ki ga nikoli ne bomo videli, se bomo morali zadovoljiti s svojo povprečnostjo in dejstvom, da so sanje dovoljene, a ne prinašajo dobička. Pa lahko noč in lepe sanje.
Skratka. Ta veseli dan naslajanja, zavisti, gostilniških debat se tako prične in traja, traja, traja. Pravzaprav se lahko še tako postavljamo v pozo, kako nas to ne zanima, kako se nas ne tiče, kako brez veze je vse skupaj, dejstvo je, da je lestvica zanimiva. Bi pa bilo fino, če bi morda mediji poiskali najzanimivejše z lestvice in nam jih v naslednjih mesecih podrobneje predstavili. Fino bi bilo namreč brati uspešne zgodbe. Morda bi se celo kdo iz kakšne kaj naučil.
Ko prebiram te številke, ki se štejejo v več milijonih, si ne znam predstavljati, kako jih zaslužiti, kaj vse je potrebno znati, postoriti, čemu vse se odreči in koliko od tega denarja sploh je mogoče uspešnemu podjetniku potrošiti za vse tisto za kar se nam, ki tega denarja nikoli ne bomo videli, zdi, da bi ga znali porabiti.
In v tem je verjetno bistvena razlika med onimi, ki imajo, in tistimi, ki nimamo. V tem namreč, da oni ne sanjarijo o tem, za kaj bodo porabili prisluženi denar, temveč o tem, kaj storiti, kaj znajo, da ga bodo zaslužili. Sanjači o denarju, ki ga nikoli ne bomo videli, se bomo morali zadovoljiti s svojo povprečnostjo in dejstvom, da so sanje dovoljene, a ne prinašajo dobička. Pa lahko noč in lepe sanje.
torek, 4. november 2014
Napačna vzgoja
V otroštvu se spomnim, kako se je mama jezila, če sem po žepih oblačil, ki sem jih dala v pranje, valjala kovance, ki so potem rožljali v pralnem stroju. Še huje je bilo, ko se je kakšen bankovec za 10 dinarjev, oni, veste, ki je bil rjav in na njem rudar, opral, in prišel iz pralnega stroja precej spran. Pa sem jih znova slišala, kako da denarja ne pobiramo na cesti in da gre z njim skrbno ravnati, vsekakor pa ga ne prati.
Zadnje čase vidim, da sem bila vzgojena povsem napačno. Mama ni imela pojma Pranje denarja je namreč in. Sedaj je sicer malo demode, a v minulih letih je bilo v trendu. Seveda šalabajzerji, ki smo bili vzgojeni napačno, v okviru nekih arhaičnih modelov o mirnem spanju, mirni vesti in trošenju v okviru tega kar zaslužimo v službah, tega nismo vedeli. Zato smo se ves čas čudili, od kod nekaterim blazni denarji, odlični avtomobili, razkošne hiše in podobno. Sami pa smo ob solidnih plačah lezli skozi mesec.
Zato še danes znam prati le perilo. To je moj skrajni pralni domet. Kako bi uštimala pralni stroj za pranje denarja, se ne morem domisliti. Verjetno nimam pravega. In trgovci z belo tehniko jih nimajo naprodaj. Čeprav....Gorenje je blizu Šoštanja in ne gre mi v glavo, kako so v Šoštanju denar znali oprati, v bližnjem Gorenju pa takšnega pralnega stroja za tržišče niso znali izdelati.
Kakorkoli, obsojena sem na pranje cot. Do smrti. Denar pa...eh...ni vse v denarju. Samo, fajn bi ga pa bilo imeti, kajne. Eh ja, kaj vse bi znala početi z njim...
Zadnje čase vidim, da sem bila vzgojena povsem napačno. Mama ni imela pojma Pranje denarja je namreč in. Sedaj je sicer malo demode, a v minulih letih je bilo v trendu. Seveda šalabajzerji, ki smo bili vzgojeni napačno, v okviru nekih arhaičnih modelov o mirnem spanju, mirni vesti in trošenju v okviru tega kar zaslužimo v službah, tega nismo vedeli. Zato smo se ves čas čudili, od kod nekaterim blazni denarji, odlični avtomobili, razkošne hiše in podobno. Sami pa smo ob solidnih plačah lezli skozi mesec.
Zato še danes znam prati le perilo. To je moj skrajni pralni domet. Kako bi uštimala pralni stroj za pranje denarja, se ne morem domisliti. Verjetno nimam pravega. In trgovci z belo tehniko jih nimajo naprodaj. Čeprav....Gorenje je blizu Šoštanja in ne gre mi v glavo, kako so v Šoštanju denar znali oprati, v bližnjem Gorenju pa takšnega pralnega stroja za tržišče niso znali izdelati.
Kakorkoli, obsojena sem na pranje cot. Do smrti. Denar pa...eh...ni vse v denarju. Samo, fajn bi ga pa bilo imeti, kajne. Eh ja, kaj vse bi znala početi z njim...
Naročite se na:
Objave (Atom)