Ta vikend je bil siv. Naredila si ga bom pisanega, sem zapisala na FB v soboto zjutraj. In sem to tudi storila. V mislih sem imela žive barve. A so del pisanosti tudi tiste, ki to niso. Tudi črna. In pozno popoldne se je priplazilo precej črnine.
Kakor koli imam rada socialna omrežja, medije in novinarstvo, ali pa ravno zato, se je že precej pred tragedijo, ki se je zgodila na eni od mariborskih srednjih šol, tudi v moji glavi pričelo, ne prvič, pojavljati kup vprašanj. Predvsem o vseh nas. Ki tako hitro obsodimo, ki tako premalokrat premislimo, preden kaj bleknemo, ki tako hitro drvimo skozi življenje, ki od nas zahteva hitro odzivanje na vseh ravneh, da nimamo časa sesti, premisliti, predvideti, kaj lahko povzročijo besede, dejanja.
Zato se velja zamisliti. Pri sebi. Kako se umiriti, kako si vzeti čas, da bi res trikrat premislili, preden kaj bleknemo. Se zavedati, kakšno uničujočo moč lahko ima beseda. Kako gnusno je obrekovati in kako preveč se nas tiče vse drugo, samo lastna življenja ne.
Zato je rokovanje z besedami sila odgovorno. Tudi zasebno, kaj šele javno. Kakorkoli je mogoče z besedami ubesediti toliko lepih stvari, je z njimi mogoče tudi neznosno prizadeti. Vsak od nas je to gotovo že kdaj občutil na lastni koži. Zato...naj bo jezik počasnejši od glave.
Ni komentarjev:
Objavite komentar