V otroštvu se spomnim, kako se je mama jezila, če sem po žepih oblačil, ki sem jih dala v pranje, valjala kovance, ki so potem rožljali v pralnem stroju. Še huje je bilo, ko se je kakšen bankovec za 10 dinarjev, oni, veste, ki je bil rjav in na njem rudar, opral, in prišel iz pralnega stroja precej spran. Pa sem jih znova slišala, kako da denarja ne pobiramo na cesti in da gre z njim skrbno ravnati, vsekakor pa ga ne prati.
Zadnje čase vidim, da sem bila vzgojena povsem napačno. Mama ni imela pojma Pranje denarja je namreč in. Sedaj je sicer malo demode, a v minulih letih je bilo v trendu. Seveda šalabajzerji, ki smo bili vzgojeni napačno, v okviru nekih arhaičnih modelov o mirnem spanju, mirni vesti in trošenju v okviru tega kar zaslužimo v službah, tega nismo vedeli. Zato smo se ves čas čudili, od kod nekaterim blazni denarji, odlični avtomobili, razkošne hiše in podobno. Sami pa smo ob solidnih plačah lezli skozi mesec.
Zato še danes znam prati le perilo. To je moj skrajni pralni domet. Kako bi uštimala pralni stroj za pranje denarja, se ne morem domisliti. Verjetno nimam pravega. In trgovci z belo tehniko jih nimajo naprodaj. Čeprav....Gorenje je blizu Šoštanja in ne gre mi v glavo, kako so v Šoštanju denar znali oprati, v bližnjem Gorenju pa takšnega pralnega stroja za tržišče niso znali izdelati.
Kakorkoli, obsojena sem na pranje cot. Do smrti. Denar pa...eh...ni vse v denarju. Samo, fajn bi ga pa bilo imeti, kajne. Eh ja, kaj vse bi znala početi z njim...
Ni komentarjev:
Objavite komentar