Kolektivna norost?

Danes je dan, ko se bežno spomnimo tudi, da se je na ta dan rodil France Prešeren. Dneva, seveda, ne slavimo, ker v skladu s kolektivno norostjo slavimo dan njegove smrti. To je pač bolj slično slovenski duši in ravnanju. Slaviti smrt največjega pesnika. Če je največji, zakaj bi se veselili njegove smrti? A takšni smo, aktiviramo se, običajno, ko je prepozno. Po smrti smo sposobni komu priznati njegove vrline, zasluge. Dokler je med nami, mu talente, uspehe in podobno raje zavidamo.

Čuden narod smo. Privoščljivi slabo. In vedno pripravljeni na razprtije na vseh ravneh. Smo tudi odličen material za to, da če se ne spremo sami, nas uspešno sprejo tisti nad nami. Ker smo upogljivi. Na vse strani. Kamor piha veter, pogosto. Ob tem pa spregledamo bistveno: da je z nami mogoče z lahkoto manipulirati. Domišljamo si, da o čem odločamo, ob tem pa spregledamo, da se vrtimo v začaranem krogu iz katerega v zaslepljenosti niti ne iščemo izhoda.

Tudi mit o marljivih, pridnih in poštenih Slovenkah in Slovencih se je v zadnjih letih dokončno razblinil. Lopovščin vseh vrst je toliko, da jim komaj uspemo slediti. Zapori bodo počasi pretesni za vse, ki sodijo vanje. Zanimivo, kako nihče od veljakov, ki defilirajo vanje, ne zardeva, ne čuti krivde in so prepričani o svoji nedolžnosti. Verjetno smo edina dežela na svetu, ki premore toliko poštenjakov v zaporih.

Kolektivne norosti, ki preveva deželico, bi se bilo nujno potrebno znebiti. Kako? Prvi pogoj, se mi zdi, je, da bi ljudje postali bolj strpni, kultivirani, pripravljeni poslušati in slišati drug drugega. Drugi pogoj, da misli in dejanja usmerimo v prihodnost in se odlepimo od leta 1945. Živimo namreč na pragu leta 2015. Tretji pogoj, da glave uporabimo za to, da z njimi razmišljamo, da se čim bolj izobrazimo in da znanje, ki ga premoremo, izkoristimo. Nujno je treba tudi znati zabavati se. Svetobolje, ki ga zganjamo na vseh ravneh in apokaliptične napovedi nas ne bodo pomaknili v prihodnost. Predvsem pa...začnimo končno sodelovati.Spoštujmo različnost in jo vzemimo kot bogastvo, ne pa kot razlog za razdvajanje. Voz bomo iz blata lahko potegnili le s skupnimi močmi.

Še veliko je tega, kar meljem na to temo v glavi, pa bodi dovolj.