Tragedija zmešnjav

Da živimo v Deželici, kjer so stvari drugačne kot bi človeku velevala zdrava pamet, se počasi privajamo. Da je fanatizem v dobršnem delu ljudstva doma v Deželici pod Alpskim soncem, tudi. Nekateri verjamejo v boga, drugi v Janeza, tretji v politično stranko, četrti v že kaj.  Še najmanj nas je, ki bi verjeli v pravico, poštenje, v to, da smo pred zakonom vsi enaki. Zmešnjav v Deželici nikoli ne zmanjka. Žal gre vse redkeje za komedijo zmešnjav. Komedija namreč prerašča v tragedijo.

Da se je ustavno sodišče odločilo kot se je, ne bom komentirala. Sodb se ne komentira. Lahko si o njih mislimo kar si hočemo, a sodišče, še posebej ustavno, je tisto, katerega odločitve je treba spoštovati. Dejstvo je tudi, da laiki težko sodimo o odločitvah sodišča, saj za to nimamo potrebnega znanja.

Si pa lahko svoje mislimo o sicer pričakovanem cirkusu po izpustitvi. Ob retoriki, ki smo ji bili priča, me je spreletaval srh. Kot me vedno ob fanatičnosti katerekoli vrste. Z leve, z desne, usmerjene k bogu, k maliku. Da malikovanje še nikoli ni prineslo nič dobrega, nas uči zgodovina. Ta je modra učiteljica, a prepogosto preslišana.

Čudna zmešnjava se je včeraj godila tudi na novinarski konferenci Nogometne zveze Slovenije. Nastop selektorja Srečka Katanca je bil, milo rečeno, nenavaden. Čeprav je marsikaj od tega, kar je povedal, vredno vsaj temeljitega razmisleka, če že ne celo strinjanja. Je pa bil ogled posnetka novinarske konference precej Monty Pythonovski. Debelo sem gledala mimiko selektorja, poslušala njegovo retoriko in se spraševala, kakšna zmešnjava je to. Zadeva je bila komična in tragična hkrati. Da je lopnil po drugi trdnjavi nedotakljivih se mu, seveda, ne bo obrestovalo. Ker imperij vedno vrne udarec.

Potem sem prebrala še o zmešnjavi v enem od lokalov, kjer so kriminalisti od juhe odpeljali predsednika nadzornega sveta Darsa. Odreagirali so namreč na prijavo, da tam obeduje Robert Časar, za katerim je razpisana tiralica. Seveda se je izkazalo, da so pri župi zmotili napačnega Roberta. Gospod je zato lahko nadaljeval z obedovanjem, pravi lisjak pa se še vedno sprehaja kdo ve kje.

In če k temu prištejemo še zmešnjave, ki jih s polinformacijami povzročajo različne inšpekcijske službe, ko povedo, kako katastrofalno higiensko stanje je v nekaterih pekarnah in gostinskih lokalih, ne povedo pa poimensko za katere gre, pa zmešnjave na našem avtocestnem križu, pa zmešnjave, ki jih na individualni ravni prinaša življenje, je tragedija zmešnjav že skoraj popolna. Ter jabolka in hruške pomešane.

Še sreča, da je zima in so se pričeli zimski športi. Slovenske športnice in športniki vsaj tistim, ki so vneti navijači, polepšajo marsikateri zimski vikend z odličnimi uvrstitvami. Tisti, ki jih to ne zanima posebej, so prepuščeni samim sebi, da poiščejo v življenju stvari, ki so manj kaotične, ki jim življenje naredijo znosno. V bistvu je privilegij že, če si človek lahko v teh časih privošči ne spremljati medije. S tem mu je prihranjeno marsikaj. Tovrstna nevednost je dandanes  pravzaprav privilegij. Ali kot je zapisal Erich Maria Remarque: "Nikoli ne izgubi svoje nevednosti, kajti ne boš je mogel nadomestiti."