Med chefi in direktorji

A mi lahko kdo razloži v čem je čar kuharskih oddaj? Tega fenomena, ki se je blazno razpasel v zadnjem času, sploh ne štekam. Vsi so neki chefi. Vse skupaj se zdi je podobno tistemu pred leti, ko si je vsak, ki je odprl s.p. in se samozaposlil, dal natisniti vizitko z nazivom direktor/ica.

Kuharskih oddaj mrgoli, receptov vseh sort v vseh medijih je na tone, po drugi strani ljudje pravijo, da marsikje ni denarja za hrano. Se torej hranijo z gledanjem lepih slik? Srčno upam, da ne.

Kot me ne zanimajo shujševalne kure, pa vse mogoča zdravoprehranska živila, pa recepti za to in ono, me tudi ne zanimajo kuharske oddaje. Ne znam si predstavljati, da bi čepela na kavču in gledala kako kuhajo mojstri. Pravzaprav tudi nimam časa za to. Kar je treba skuham in s tem se moje razmišljanje o hrani konča.

In kot ne razumem kuharskih oddaj, ne razumem tudi resničnostnih šovov. Oni dan sem prebirala neke rumene časopise in ugotavljala, da slovenskih "zvezd" in "repatic" sploh ne poznam več. Zvezde niso več slovenski igralci, pevci, ampak kup nekih žensk in moških, ki so na površje priplavali, ker so se pojavili v resničnostih šovih.

Še bolj abotno se mi je zdelo prebiranje izjav slovenskih oblikovalcev, od katerih sem slišala samo za dva, vsi ostali so mi popolnoma neznani, o tem, kako smo Slovenke in Slovenci popolnoma brez lastnega stila oblačenja. In kako bi vsak moral imeti v svoji garderobni omari vsaj en kos oblačila slovenskega modnega oblikovalca. Mar res? Zakaj bi človek odštel vrtoglave vsote, če lahko oblačila kupi mnogo ceneje v trendovskih trgovinah. In nenazadnje, tudi če bi hotela imeti kakšno oblačilo teh, ki so bili anketirani, nimam pojma, kje bi jih našla. Najbolj pa sem se zabavala nad njihovimi odgovori, kako se oblačijo oni. Eden je dejal, da prisega na bele srajce, druga na Leviske in All starke, tretja je v veliki zadregi, ko gre na sejem mode v Milanu, kjer so Italijanke urejene noro trendovsko, ona pa ne ve, kaj bi. Klinc pa takšni oblikovalci, sem se hahljala.

Je pa res, da je kuhanje verjetno gledati bolje kot razna soočenja in omizja. Sama prisegam na popoln odklop. In moram reči, da mi ustreza. Vse bolj. Ja, vem, staram se :)

Razmislek ob 35 letnici neke smrti

Kako pravijo? Slabo pozabljamo, dobrega se spominjamo. Časi danes so slabi. A na osebni ravni se zgodi tudi kaj lepega. Tega se bomo spominjali. In tako se danes kar veliko ljudi z nostalgijo spominja Juge, življenja v njej in dejstva, da nam je večinoma šlo solidno. Brezposelnosti ni bilo, vsi smo se lahko, če smo hoteli, šolali, se zaposlili, družine so imele kje bivati, o lačnih otrocih nismo poslušali.  Politika je bila en sam raj, negativnih informacij o njej takorekoč ni bilo, vse je bilo na liniji, še posebej novinarstvo, vse je bilo lepo, idlično, vsi smo se razumeli, bratstvo in enotnost sta cvetela, vsi smo lahko šli na Jadran in veliko delavcev si je lahko sezidalo hiše, ki jih danes težko vzdržujejo. Delalo se je osem ur, potem pa udri brigu na veselje. Tudi med delovnim časom je bilo pogosto vse precej labavo. Tudi kradlo se je. Po malem, a vendarle. Vse je bilo naše. Družbena lastnina. Vsi smo lahko soupravljali....

Vse zapisano drži. A hkrati marsikaj pozabljamo. Da smo imeli Slovenci v Jugi večvrednostni kompleks, da so nam puncam šli na živce "Bosanci", ki so žvižgali za nami, da so se slovenski ati bali, da bi hčerke domov pripeljale "Jugovića", še posebej iz BIH je bil nezaželen. Hrvata in Srba bi se še toleriralo. Pogojno. Ne daj bože Bosanca, Albanca in še manj črnca.

Tudi potovanja v tujino so bila za večino nedosegljiva. Višek je bil shoping in Graz, ali v Trstu. Letovanja v tujini ali potovanja so si lahko privoščili le redki. V nekem obdobju ni bilo kave, ni bilo vložkov, ni bilo pralnega praška, toaletnega papirja, riža. Pa smo to kupovali na Zahodu, tik čez mejo. In pomaranče. Pa Milko. Pa Manner. Pa kavbojke...Bile so redukcije električne energije, bili so avtomobili bolj levih znamk, bile so vožnje z avtomobili v točno določenih dnevih. Par, nepar, še pomnite, tovarišice in tovariši? Si zamislite vse to danes? Popenili bi. In ja, tega si seveda ne želimo.

Pozabljamo tudi, da smo se za samostojno Slovenijo odločili z veliko večino glasov sami. Da smo bili evforični. Optimistični. Da smo vzklikali: "To je to, to je tisto kar smo dolgo čakali, ne bo nas več komandiral Beograd, sedaj bomo sami svoji." Pozabljamo, da smo vse politike doslej izvolili sami. Da smo jim dali svoj glas in nato pač malo zahtevali. Dokler je večini šlo relativno dobro, smo molčali. Sedaj, ko nam večinoma gre precej slabše, tarnamo. Pa vendar...poglejte slovenski vozni park. Poglejte trgovine, ki ponujajo vso robo, o kateri smo včasih le sanjali. Trgovski centri še tudi v teh časih živijo. Eni bolje, drugi slabše. A vendarle, živijo. Mladi se izobražujejo, veliko jih je v mednarodnih izmenjavah, potujejo, potujemo, kakorkoli, četudi skromno. Res je, veliko jih je, ki ne morejo. Družba se je nemarno razslojila. Krivic je nebroj. A dobro stoječih posameznikov ni bilo še nikoli toliko kot jih je danes.

Skratka...Ex Juga se je izpela. V osemdesetih letih. Neminovno je bilo tako. Ni moglo biti drugače. Ker je bila Juga umetna tvorba. Preveč razlik, ki so jih na silo pometali pod preprogo. Ko je umrl tisti, ki je uspel genijalno krmariti to brbotavo tvorbo, smo se, oziroma so se, med sabo poklali. Dobesedno. Mar bi se, če bi bilo v prejšnji tvorbi res vse tako idilično?

Zato na današnji dan ne doživljam nostalgije za starimi časi. Priznam. Imela sem lepo, mirno otroštvo. Morda bi ga imela tudi če bi se rodila v Franciji, Nemčiji, Italiji, ZDA. Ne vem. Vem pa, da je Juge moralo biti konec. In da bi nam lahko bilo lepo tudi v Sloveniji. Celo mnogo bolje kot v Jugi. A so stvari šle narobe. Morda so to porodni krči nastajanja nove države. Morda se bo sčasoma sčistilo nesnage. Žal naša generacija od tega ne bo imela veliko, morda tega niti ne bo dočakala. A gre upati, da bodo morda v srednjih letih to dočakali vsaj naši otroci. In...iskreno povedano, nam, ki smo rojeni po letu 1960, je bilo v življenju kar precej lepo. V nekaterih obdobjih. Doživeli smo neverjetno hiter razvoj tehnologije, tudi privoščili smo si kaj. Navaditi se na slabo je težje kot obratno. Navaditi se na dobro. Zato nam je sedaj toliko težje. Zato (nerealna) nostalgija. A tako kot ne žalujem za mladostjo, ki je ni mogoče  povrniti, ne žalujem za Jugo. Ker jo je povozil čas. Še manj za politikom katerega obletnica smrti je danes. Se pa nostalgično spominjam otroštva in mladosti. Pa ne zaradi Tita. Ampak zato, ker so to bili drugi, lepši časi. K temu občutku veliko pripomore dejstvo, da smo bili takrat otroci in mladostniki. Brezskrbni, brez obveznosti, z možgani na paši.

Drugomajsko razmišljanje

Enkrat na leto, običajno med prvomajskimi prazniki, se odpravim na krajše potovanje. Samo tako si napolnim baterije. Ko se odlepim od državne meje, ne spremljam več medijev. Preko socialnih omrežij, ki jim sledim tudi v tujini, sem sicer nekoliko na tekočem z dogajanjem v domovini, a vendarle precej manj kot kadar sem doma.

Odklop je blagodejen. Okolica Gardskega jezera te dni je bila prekrasna. Gostinski vrtovi so bili polni turistov in še bolj domačinov. Za prvi maj so se ob Gardsko jezero trumoma zapodili domačini. Nikjer ni bilo nervoze, ni bilo nevljudnosti za volanom, ljudje so se prijazno nasmihali, gostinci so bili ravno prav prijazni, trgovci so te pustili pri miru, če te nakupovanje ni zanimalo. Ljudje so se držali prometnih predpisov. V vsakem mestecu je postavljen vsaj en stacionaren radar, ki očitno odlično pripomore k upoštevanju cestno prometnih predpisov.

V bistvu se je dalo v turističnih krajih uživati poceni. Kava in sladoled sta cenovno pimerljiva s kavo in sladoledom ob nabrežju Ljubljanice. V trgovine nisem šla brskati, čeprav so bile izložbe vabljive. A z leti, namesto da bi se možnosti večale, se pri nas za tiste, ki živimo življenje povprečnih državljanov, manjšajo. Ni denarja na kupčku, ki bi ga lahko zapravljali. V bistvu je privilegij že, če imaš službo in si lahko enkrat letno privoščiš mini potovanje. S kar malo slabim priokusom, če veš, koliko jih je, ki tega ne zmorejo (več). Skratka, na potovanjih že dolgo več ničesar ne kupim.

Na poti po Italiji in danes domov, sem premišljevala, kako lepo je naši domovini kazalo ob osamosvojitvi. Koliko optimizma je bilo v nas, kako lepo smo vse zastavili. Imeli smo upanje, da se bomo razvili v uspešno evropsko državo. Imeli smo krasen turistični slogan "Slovenija moja dežela," lipov list, to smo znali promovirati. Ko smo se pridruževali EU smo bili najperspektivnejša nova država članica. Občutek je bil dober. Optimizem precejšen.

Nato se je na neki točki prelomilo. Na dan so pričele prihajati grdobije. Ljudje so pričeli množično izgubljati službe, mladi nenadoma izgubljati prihodnost v domovini. Ni služb, ni denarja, ni stanovanj, ni osamosvajanja...

Včeraj in danes berem, da so se ljudje letos slabo udeleževali prvomajskih shodov. Saj res, le kaj naj bi slavili številni brezposelni? In kaj tisti zaposleni, ki ne zaslužijo niti za preživetje, ali ki za delo sploh niso plačani? Komu se še ljubi poslušati prvomajske floskule? Komu žvečiti prvomajski golaž.

Kdaj so se posamezniki povampirili? Očitno že čisto v začetku, takrat, ko smo ostali državljani naivno upali, kako dobro nam gre, kako se razvijamo v pravo smer. Ko smo občudovali uspešne direktorice in direktorje, ki so nam jih postavljali za zgled, danes pa čemijo bodisi v zaporih, bodisi se še cmarijo v sodnih postopkih.

Vse to sem premišljevala na poti. In prav žalostno opazovala, kako prazna je bila avtocesta od Nove Gorice dalje. Nikjer žive duše. Veliko reklamnih tabel, ki so vabile v lepe kraje. A nobenega turista. Severni del Gardskega jezera ni lepši od Bohinja, Bleda, a ponujajo vse mogoče. Znajo se tržiti. Južni je primerljiv z našo obalo, pa vendar mnogo bolj turistično razgiban. Lepše urejen. Na vsakem koraku hoteli in zasebna prenočišča, t.i. kmečki turizmi izven turističnih krajev, kjer je mogoče odlično poceni prespati. Krasni lokali, klopce na vsakem koraku, parkirišč kolikor hočete.

Sedaj sem znova doma. Z lepimi spomini. S tisoč in enim zakajem in mislijo, ali bom prihodnje leto tak čas še lahko kam odpotovala?

Popolna zmeda

Če grem v trgovino, natančno vem, kako izgleda kakšno živilo. Torej, če želim kruh, grem pač do police s kruhom. Če se odpeljem na bencinsko črpalko, natančno vem katero vrsto bencina bom natočila. Če grem v trgovino z oblačili, tam ne bom iskala vijakov. In kjer prodajajo vijake, si ne obetam cot.

Učili so nas tudi, da sta ena in ena dve. Učili so nas jezikovnih pravil. Povsod so učitelji prisegali na natančnost. Ni šlo trditi, da je nekaj črno, če je bilo belo. Le pri verouku je bilo treba verovati, ker je bilo vse na precej spolzkem terenu. Brez dokazov, le slepa zaverovanost. Nobenih nejevernih Tomažev niso želeli. Samo pridne kimavčke. Resnici na ljubo, tudi v šoli so imeli večinoma slednje najraje.

Na fakulteti in v uredništvih kjer sem delala, so me ves čas učili, da se je treba izražati jasno, natančno, da je potrebno informacije preverjati, da morajo biti novinarske zvrsti čiste, da je vest vest in poročilo poročilo ter da članek ne more biti komentar, kot tudi komentar ne intervju. 

Te dni laično ugotavljam, kakopak sem v zmoti bi me zagotovo podučili strokovnjaki, da je najbolj nenatančno pravo. Da le to lahko tolmači vsako besedo na tisoč in en način. Zato smo državljanke in državljani Deželice pošteno zmedeni. Mediji nam servirajo tisoč in eno interperetacijo iste zadeve skozi oči samih uveljavljenih pravnih strokovnjakov. Vsem je skupno le to, da dva nimata na isto stvar enakega pogleda. Razen šopka ustavnih sodnikov, ki so čudovito složni. In ki so očitno ekskluzivno seznanili s svojo odločitvijo že v začetku tedna revijo, ki jo skoraj izključno bere neka politična opcija. A se ob to te dni nihče ne spotika. 

In medtem ko ničesar več ne razumem, mi iz radia zjutraj o taistem primeru dopoveduje predsednica kaj vem katerega sodišča: "Javnost narobe bere odločbo ustavnega sodišča." Kako, hudiča, naj bi jo prebrala prav, če je še stroka ne tolmači enotno?

Zato bi si kot državljanka srčno želela, da bi sploh še kaj razumela. Upanje je jalovo. 

Ko te zagrabi...Jurklošter

Včasih se mi zgodi, da me kaj nerazumljivo zagrabi. Strastno. Škotska je ena od mojih obsesij. Celjski Stari grad druga. Povsem prevzela pa me je minuli vikend kartuzija Jurklošter. Nič posebnega nisem vedela o njej, razen da je tam menda pokopana Veronika Deseniška, pa da je v enem od stolpov že dolgo nazaj kratek čas živela Svetlana Makarovič. Potem pa...minulo soboto, čisto presenečenje. Čeprav smo si lahko ogledali le to kar je dostopno od zunaj, sem bila od videnega povsem prevzeta.

Takoj v ponedeljek sem si iz knjižnice navlekla knjige o tej kartuziji, jih prebrala, in ugotovila, da v soboto nismo videli skoraj ničesar. Pa sem se pozanimala, kako priti v cerkev in danes popoldne smo kompleks dodobra raziskali. Ob prijazni pomoči domačina, ki je s še nekaj sodelavci urejal prostore, saj se bo sezona, ko kartuzijo odprejo za obiskovalce odprla šele maja, smo videli vse o čemer sem med tednom brala. Fotke je, seveda, odlično posnel Goran Radić.

Cerkvena ladja je obnovljena in izvira iz časov, ko je bila ustanovljena kartuzija, tam v leto 1100 sega. Med oltarjem in oltarno mizo naj bi bila posebna energijska točka. 

Slika meniha Odona, ustanovitelja kartuzije. Gospod je dočakal sto let in bil sila zanimiv možakar.

Tako naj bi izgledala meniška celica. Za to zaveso je menihova postelja. 

Ko stopiš v zakristijo, vodijo iz nje stopnice do vrat v zidu, ki nimajo kljuke, so kot slika na zidu. V kartuziji je bilo veliko skrivnih hodnikov, po katerih so se lahko umikali menihi.

Ko sliko-vrata odpreš, vodijo navzgor strmo zavite stopnice. Precej strmo zame, a ker me je gnala radovednost, sem zlezla navzgor...

Prišli smo v neko dvorano, od tam pa v zidu znova vrata in še bolj strme in ozke stopnice visoko navzgor do...

...najprej črne kuhinje in takoj nato...

....skrivališče, kjer naj bi dve leti živela Veronika Deseniška in celjski grof Friderik, ki naj bi se v to kartuzijo skrila pred jeznim Friderikovim očetom, grofom Hermanom Celjskim, ki ni odobraval njune zveze. Tu naj bi se Friderik tudi poročil z Veroniko.

Dve zelo majhni sobici sta to. V tej je spalnica.

Štirje radovedni (Kris, Jan, Goran in Nataša) smo raziskovali, peta radovednica, Asja, pa tokrat fotka.

Še malo za vtis...tudi pajčevine ne manjka :)

Skrivni rov, po katerem so se lahko umikali menihi, Danes se v njem potikajo netopirji.

V čisto mali, tudi skrivni, niši, je bila knjižnica. Turki so med turškimi vpadi ta samostan razdejali.Nato še Ilija Gregorić s svojo vojsko v času kmečkih uporov. Menihi ( bili so Francozi in Italijani) so se poženili, razpust je bil očitno popoln in kartuzija je počasi zatonila.

Še danes pa je tam sila zanimivo. Od maja dalje bodo imeli znova vodene oglede za turiste, poglejte si na spletni strani kdaj bodo vodenja in si privoščite kakšen popoldanski izlet na ta košček v dolini Gračnice. Vneti kolesarji lahko sem iz Celja tudi prikolesarite. Vsekakor pa, če vas vsaj malo zanima zgodba Friderika in Veronike, pa zanimiv razvoj dogodkov v tem samostanu, vam za pokušino prilagam povezavo: http://sl.odon.si/zgodovina/

Materinski dan malo drugače

Danes se od povsod cedi sladkor povezan z materinskim dnem. Še pred leti ga nismo praznovali. Sedaj smo ga uvozili in očitno kar precej posvojili. Poveličujemo materinstvo. Hvaležni smo materam. Neskončno izražamo ljubezen do njih. V bistvu lepo, če z dejanji tako kažemo tudi vsak dan. Morda manj osladno. A tako, da smo zanje takrat, ko nas potrebujejo, da jih redno obiskujemo, se z njimi slišimo, da nam je mar zanje. Vedno. Ne samo 25. marca, ko je menda materinski dan.

Se mi pa zdi, da je slavljenje mater precenjeno. Kot mama ne pričakujem od hčerke, da me bo  slavila, častila, malikovala, da ji bom v breme, ko mi bodo verjetno odpovedale nekoč, ne vem kdaj, noge. Zato sem si pospravila podstrešje. Ko bo, če bo, prišlo tako daleč, nočem biti nikomur v breme. Šla bom v ustanovo, ki skrbi za takšne. In nočem biti v breme hčerki, partnerju, staršem, nikomur. Itak bom v breme sama sebi.

Zdrav odnos starši-otroci vidim na svoj način. In imam skoraj slabo vest, ko danes berem vse hvalospeve mamam. Mislim, da imam veliko srečo, da imam hčerko, ki ima neverjetno lep karakter in lep odnos do mene. Zato jo bo življenje teplo. Ker tovrstni ljudje niso za ta čas, ko so v ospredju tekmovalnost, komolčarstvo, kdo bo koga...In vem, da bi skrbela zame do zadnjega dne, če bi od nje to pričakovala. A odgovorni moramo biti tudi starši. In tega ne pričakovati od otrok. Pustiti jim, da letijo, da živijo, da si ustvarijo svoje življenje. S pričakovanjem neverjetne hvaležnosti do lika matere, brezpogojne vdanosti ji in neprestanega očitanja v smislu: "Poglej, kaj sem storila zate, ti pa mi vračaš takole," neprestano nabijati nek občutek krivde, tega ne prenesem.

Skratka, zdravo materinstvo ne pričakuje hvaležnosti, klanjanja, vdanosti, pač pa brezpogojno ljubezen. Ta ni posesivna, pač pa vedno na voljo, kadar te otrok potrebuje. In vedno pravi čas proč, ko te ne. Brez nabijanja občutka krivde.

Materinski dan mi zato ne pomeni popolnoma nič. A mi neizmerno veliko pomeni Asja.  In cvetlica, ki mi jo je danes poklonila. Četudi mi je ne bi, bi mi bilo povsem vseeno. Ker mi vsak dan od prvega dne, ko se je rodila, osmisljuje in lepša življenje. Imava se radi. Tudi sfajtava se hudo. A nič ne de. To najine navezanosti ne spremeni. In najlepše mi je, da me sprejema takšno kot sem. Brezpogojno. Čeprav sem včasih do nje kritična, Še huje, kritizerska, Tudi ko ne bi smela biti. In mi je potem hudo. In vendar ve, da če je kdo, na katerega se res lahko zanese, mama. Pa ne zato, ker sem mama. Pač pa, ker sem edina zanesljiva v njenem življenju.

Poznam tudi obraten primer. Očeta, na katerega se lahko absolutno zanese njegov sin. Pomembno je torej, da ima vsak otrok vsaj nekoga, ki je absolutno njegov. Ko ga potrebuje. In ki se zna umakniti, ko ga ne. Predvsem pa, da ga ne obremenjuje sam s sabo.

Petek 13, Pust in Valentinovo

Letos so se združili trije datumi: menda srhljivi petek 13., ki sta mu na isti dan sledila Valentinovo in pustna sobota. Če hočeš videti v datumih simboliko, jo boš vedno našel. Pa poizkusimo.

V petek 13. smo dobili tajno društvo 150 mislecev, med katerimi je kar nekaj takšnih, ki vidno vlogo v slovenski družbi igrajo že vsaj desetletje. Zdaj bodo modrovali, svoje misli javno trosili v otročjem slogu: "Vem, pa ne povem." Njihovo načelo je namreč, da smejo povedati o čem modrujejo, ne smejo pa, kdo je avtor kakšnega miselnega umotvora.  Slovenska javnost, upam, da je indiferentna do njihovega modrovanja. Fino bi bilo, če bi se kdo od njih, ki se še ni, politično aktiviral in pokazal v praksi, kaj zna. Vse ostalo naj ostane tam kjer je. V tajnosti. Miselnih umotvorov, ki ostanejo na verbalni ravni, smo namreč siti. Tisti, ki mislijo, da zmorejo, naj se aktivirajo, tisti, ki so se že, pa jim ni uspelo, pa naj modrujejo znotraj kroga tajnega društva. Ostali bomo še naprej za šankom, na blogih, socialnih omrežjih in v svojih družbah.

Na Valentinovo nas je v medijih pozdravila novica, da so v Celju zvečer, tik pred polnočjo, policisti ustavili voznika, ki je na zadnjem sedežu vozil mrtvo ženo. Morbidno. Človek bi pomislil, da ni dobro, če Valentinovo sledi petku 13. in bi v tem videl simboliko. Resnica je verjetno precej tragična, saj mediji že poročajo, da gre za starega znanca policije in nasilneža. A seveda, dokler stvari temeljito ne opravi, mu pravzaprav ni mogoče za vrat poslati roke pravice. Sedaj bomo brali še eno tragično družinsko zgodbo. Vse preveč jih je v mali državi.

13. in 14. februar sta bila letos tudi v znamenju informativnih dnevov. Tudi tu je dosti simbolike. Petek 13. je slab obet za zaposlovanje, dan zaljubljenih pa odsev tega, da se mladi vendarle še vedno najraje za poklic in študij odločajo na podlagi srčne želje. Kar pravzaprav ni slabo. V časih smo, ko je izobrazba pomembna, kdo bo uspel, pa pravzaprav ni toliko odvisno od smeri, ki jo bo vpisal, kot od kupa drugih okoliščin. Predvsem pa gre upati, da se bo ta zoprna kriza sčasoma le končala in da se bo tem mladim vendarle odprla kakšna perspektiva tudi tu, kjer so se rodili. In, seveda, staviti gre na mlado generacijo. Starci in srednja generacija je zavozila kar se je zavoziti dalo. Morda kaj pametnejšega vznika med mladimi.Čas bo pokazal.

Danes je pustna sobota. Tej bo sledil Pust, v sredo ga bodo pokopali. Potem pa bo nujno treba sneti larfe, družba. Če ne bodo padle maske, nas bo vzel hudič.

Nacionalna inovacija, da ne rečem svetovna, iz Celja

Danes mi je zatrepetalo srce od sreče. V turobnem dnevu sem prebrala članek v lokalnem časopisu o vrhunskem nategu Elektra Celje Energija. Njihov direktor me je osrečil z novico, da nam bodo s tem mesecem pričeli pošiljati posodobljene račune. Kaj posodobljene. Za nacionalno inovacijo gre!

Direktorski modrijan nam, gumpcem, sporoča, da nas je kar polovica takšnih, ki njihovih računov doslej nismo znali brati. Mimogrede, mislila sem, da je ta odstotek precej višji. Človeka je bilo sram, ko je izdajal takšne račune, pravi. A sedaj sirotek ne bo več zardeval. Zamenjal je ponudnika informacijske tehnologije in celotno informacijsko tehnologijo v podjetju in voilá, dobil je nov, grafični račun, ki ga bo razumel vsak gumpec.

Ne samo da ga bomo razumeli. Grafična podoba bo privlačna! Ko bom odslej prejemala račun, si predstavljam, bom od vzhičenosti pol ure račun občudovala, nato pa si bom privoščila večerno študiozno branje in račun preučila. Če mi, gumpeti, ne bo kaj jasno, bom dobila v nabiralnik še brošuro, neke vrste vodnik po računu za gumpce. In če mi branje dela težave, bom vtipkala na računalnik ime podjetja ter si ogledala reklamni filmček. Ni vrag, da potem ne bi štekala.

Skratka, če nas ima Elektro Celje Energija res za takšne gumpce, naj nam, milo prosim, zniža ceno električne energije. To gumpci najbolj razumemo. Za njihove nacionalne inovacije se nam fučka. Modrijan pa naj le orgazmira nad svojo inovativnostjo v zavetju svoje pisarne. Lepo prosim, ne v medijih.

Najbolj krut reality show iz Pariza

To kar se zadnje dni dogaja v Parizu, je Islamska država napovedala že septembra. In začelo se je. Blagor tistim, ki menijo, da gre za pač še en teoristični napad. Menim, da je to precej več. In da je skrbno načrtovano, premišljeno. Napad na satirični časopis Charlie Hebdo je pretresel ne le francosko, temveč svetovno javnost. Razburil novinarje po Evropi. Napad na trgovino, v kateri prodajajo židovsko hrano, dvomim da je bil izbran naključno. In ja, čeprav se je načelno lov na teroriste v Parizu z ubojem teroristov končal, imam občutek, da je končan le za danes. Dobljena je bitka. Ne pa tudi vojna.

Vem, apokaliptično se bere. Paranoično? Morda. Za tiste, ki varno uspavani menijo, da je Pariz daleč od nas. A če poslušamo, kaj je danes rekel eden od verskih muslimanskih voditeljev, ki je teroristične akcije za prihodnje dni napovedal v Veliki Britaniji, ZDA in vseh državah, ki so se pridružile ameriški koaliciji za boj proti terorizmu, ki ga je napovedovala Islamska država, razlogov za uspavanost ni.

Če smo uspavani državljanke in državljani, ni zaenkrat še nič narobe. Verjamem oziroma upam, da tisti, ki kakorkoli skrbijo za varnost, niso. Zelo zgovoren se mi je  zdel poziv francoske muslimanske skupnosti njihovim imamom, naj danes, ko je v mošejah molilni dan, na verskih obredih v Franciji obsodijo terorizem. Doslej nisem nikjer zasledila, da bi se imami na poziv odzvali.

In še en srhljiv vidik  sem zaznala ob lovu na teroriste. Mediji so ga prenašali neposredno. Reality show, ki so ga medijem in javnosti uprizorili v najbolj kruti in realistični maniri. Nobenih nagrad "tekmovalcem" niso potrebovali. Svetovna javnost je lahko dogajanje spremljala iz naslanjačev. Ne vedoč, kdo bo jutri glavni akter.

V bistvu je človeštvo pred hudo dilemo. Kako se znebiti nelagodnega občutka pred muslimani. Zavestno mi je kristalno jasno, da so enako kot med vsemi, tudi med njimi dobri in slabi. A se zaradi skrajnih stališč nekaterih od njih ter njihove agresivnosti, krutosti, nehote pričenja posploševati.

Kakršnokoli nasilje ( v imenu kateregakoli boga) je treba odločno obsoditi. Obenem pa skušati ohraniti trezno glavo, da se ne bomo okužili s sovraštvom, sklepanjem na prvo žogo. Pred težko nalogo je svet. In bojim se, da hudo brbota v kotlu navideznega miru.

Sprenevedavost

V novo leto smo v Celju vstopili z veliko luči ognjemetkov in pokanjem petard. Bo svetloba pregnala temo? Bomo znali postati glasni, kadar je to potrebno, na pravem mestu, v pravem času? Dvomim. To je več kot očitno, ko se gremo kvazi korektnost. Ta ima eno samo ime: sprenevedanje. In sprenevedanja je na kupe. Na vseh ravneh.

Kar nekaj primerov tega opažam zadnje dni. Na primer. Jasno izražanje mnenja, da določenemu delu prebivalstva v Mestu ob Savinji ne sede, da nas v novo leto popelje ansambel, ki sodi na vaške veselice, je nekatere spodbudil, da so začeli moralizirati o tem, kako neprimerne so tovrstne kritike. Prav, sprejmem, drugo mnenje pač, nič narobe.

Bom pa še enkrat skušala bolje ubesediti, zakaj je (ne samo) letošnji izbor ansambla, ki je Celjanke in Celjane popeljal v novo leto, sporen. Res je, veliko ljudi se ob tovrstni glasbi zabava. To je dobro. Res je, da so fantje iz skupine profesionalci, ki s svojo glasbo pač kujejo železo dokler je vroče. Z njihove strani je to povsem normalno in verjamem, da niti njim samim ni jasno, čemu se to dogaja. Res pa je tudi, da me v tem primeru skrbi stanje duha naroda, ki lahko množično obožuje ansambel tega tipa, ki ima trapasta besedila na prvo žogo in glasbo na poskok. To niti približno ni slovenska narodna glasba, niti ponarodela glasba ne, to je čisto navaden pofl. Slovenke in Slovenci smo zadovoljni s poflom. Od tod verjetno neverjeten uspeh ansambla in od tod verjetno tudi stanje duha v deželici pod Alpskim soncem.

Slednje pa me resno skrbi. Stanje duha. Nivo. Dejstvo, da ne znamo ničesar argumentirano zahtevati. Da si dovolimo, da manipulirajo z nami, da se nam ne da na volitve, da ko je neke kritike malo več, takoj povzdignejo dušebrižniki svoj glas in nas podučijo, da saj je dobro tako kot je...

A ne, ni res. Ni dobro tako kot je. Lahko bi bilo mnogo bolje. Če bi postali bolj zreli državljanke in državljani, če bi nam pamet segla dlje od gostilniških debat, če bi se znali postaviti zase, če bi bili na individualni ravni pošteni, če ne bi ponižno sklanjali glave, če bi se znali postaviti zase, če, če, če...

Tako pa je dobro vse tako kot je. Pustimo ljudstvu, da blazni po svoje, dajmo jim iger, koga briga kruh. Ta bo že padel od nekod.

Danes sem na radiu slišala podatek, da je v Nemčiji z letom 2015 stopila v veljavo univerzalna minimalna urna plača v višini 8,5 evrov. Verjamem, da znate zračunati, koliko to znese mesečno in da veste, koliko znaša minimalna plača v Sloveniji. Tu, dragi moji, vas čakam. Tu se boste, seveda, strinjali z mano, da so plače v deželici prenizke. Če sploh so.

Zato, rajajte, sprenevedajte se še dalje in rintajte do bridkega konca. Sedite doma, ko so volitve, poslušajte kar hočete, in se sprenevedavo zgražajte nad onimi, ki si drznemo podvomiti v modrost lokalnih matadorjev, ko najemajo svoji stranki slične ansamble, ker saj je vse v redu in vse prav, kajneda. Mi imamo se fajn, če vam prav je al nee...