Jamranje

Hecno, v kako čudnih časih živimo. Po eni strani je demokracija, svoboda govora, načelno je mogoče reči ali zapisati karkoli, potem pa trčiš na prepreko, ki se ji reče samocenzura. Saj ne da ne bi smel česa reči, zapisati, ampak...ali je modro povedati to kar misliš. Ti lahko škoduje? Je oportuno? Je smiselno? Pa pri tem sploh en gre za politične teme. Okoli teh, se mi zdi, lahko še največ pametujemo, blebetamo, govorimo kar hočemo. Bolj problematično je, če zapišeš nekaj, zaradi česar bi se lahko nate vsul plaz nerazumevanja. A bom danes tvegala.

Pred pričetkom šolskega leta smo. Včasih, pred leti, smo običajno tak čas brali ankete med prvošolčki, kaj si obetajo od šole, pa starši so povedali kaj na to temo in ja, vedno se je tu in tam našel kdo, ki je povedal, da slovenska šola še zdaleč ni brezplačna, a vendarle je bilo vse nekako v mejah normale.

Zadnja leta pa poslušamo samo: koliko stanejo šolske potrebščine, šolske knjige, šolska prehrana. Pa malo manj o tem, da si 98 odstotkov slovenskih osnovnošolcev knjige izposoja iz učbeniškega sklada, da so malice subvencionirane in za socialno ogrožene brezplačne, da pravzaprav če kje, otroci precej kvalitetno jedo predvsem v šoli. Ne glede na materialni status. In veliko je tistih, ki šolske potrebščine dobijo brezplačno. S pomočjo različnih organizacij in posameznikov, ki jim je mar za to.

Razumem, da je šola strošek za starše, ki so slabo situirani, ampak da jamrajo tudi tisti, ki so situirani povprečno ali nadpovprečno, pa res ne razumem. Šolanje v Sloveniji je vendarle dostopno praktično vsem. Ni šolnin, šolske potrebščine je mogoče kupiti tudi po nizkih cenah, odvisno pač, kje kupuješ, in  nenazadnje...otroci tudi stanejo. Tega se nekateri starši nočejo zavedati in se jim zdi, da bi zanje materialno morala poskrbeti država.

Sicer pa je jamranje postala mantra večine Slovencev. Jamrajo/mo vsi. Tisti, ki imajo za kaj, in oni, ki jim tega ne bi bilo treba. Ampak tako "fino" je živeti s to negativo. Vse je narobe. Vreme, politika, šolstvo, zdravstvo, sociala. Edino kar približno štima je šport. Tako realnost nam slikajo tudi mediji. Negativa na negativno. Šit na šit. Kot da se hranimo s tem.

In vendar ni vse tako zoprno, bedno, kot nas hočejo prepričati in kot smo se tega navlekli. V življenju vsakega posameznika je kup stvari, ljudi, dogodkov, ki življenje delajo lepo. Zato se gre odvaditi te negative. In tudi...prevzemati odgovornost. Če je to le mogoče. Če ne gre, smo vendarle še toliko socialna država, da nam je mar za sočloveka. Ne samo na individualni ravni, tudi državne oblike pomoči niso zanemarljive.

Zato bi bilo pred začetkom šolskega leta fino, če bi šole starši ne gledali kot nek nebodigatreba, ki nam vleče denar iz denarnic. Res je, fino bi bilo, če bi lahko vse do zadnje pike financirala država. A potem bi verjetno že našli kaj drugega nad čemer bi nergali. Na primer, da nam ne kupi oblačil za otroke, pa hrane itd. Tisti, ki povprečno imamo, in ni nas tako malo, bi se morali malo zamisliti sami nad sabo in nehati s to negativo. Če jo  bomo obrnili v malo več optimizma, se bomo morda počasi iz zabedirane družbe spremenili v kaj bolj veselo. Dotlej, dokler ne bo tako, pa nam ni pomoči.

"Muzičarji in športniki smo srce Slovenije"

6pack Čukur je ob dobrodelni akciji, kjer znova sodeluje, vzneseno izjavil: "Muzičarji in športniki smo srce Slovenije." Če k temu prištejemo še evforijo ob zmagi Mariborčanov nad Celticom, ko se je nogometnim navdušencem kar mešalo, bi Čukurjevi izjavi lahko pritrdili. Pravzaprav nas že dolgo razveseljujejo samo še športniki, ko dosežejo odmeven rezultat. Vse ostalo v družbi ni ravno razveseljivo.

Nogometna zmaga Mariborčanov je sinoči in danes močno odmevala. Fino, da je ljudem narisala nasmeh na ustnice. Tega manjka. V štajerski prestolnici še posebej. Mnogo bolj po tiho je te dni šla mimo novica, da so v Mariboru izklopili električno energijo 1200 gospodinjstvom. 1200! Halo? Vam to kaj pove, gospe in gospodje? Meni veliko. In žalostna sem ob tem. Zato, če ni kruha, so vsaj igre, kajneda.

Saj ne da bi komu kaj zavidala, ampak...v svetu je denar precej nepravično razdeljen. Mariborski klub je za odlične nastope prislužil 11 milijonov evrov. In to je kaplja v morje zaslužkov res velikih imen iz sveta športa. Odličen delavec lahko vse življenje dela kot blesav, pa ne bo videl niti približno toliko denarja. Tudi povprečen ali celo nadpovprečen intelektualec ne. Tudi vrhunski znanstvenik v Sloveniji težko.

Verjetno je tako prav. V show biznisu in športu se vrtijo ogromni denarji. V delu, manualnem in intelektualnem, pač bistveno manj. Pa nič zato. Vendar bi tisti, ki redno hodijo v službo, morali zaslužiti toliko, da bi spodobno preživeli. Slovenska praksa kaže, da temu prepogosto ni tako. Še več, marsikdo dela, pa za delo na plačilni dan ne prejme plače. Me zanima, če je takrat brez nje tudi direktor?

Skratka, ja, pomešala sem jabolka in hruške, to mi boste očitali tudi tisti, ki nimate. Pa nič hudega. Priznam. Zato me nogometna evforija pač ne gane kaj prida. Fino, da so Mariborčani zmagali in to je to.

Bolj me zanima, kdaj bodo ljudje za pošteno delo pošteno plačani in kdaj se bodo pričela odpirati nova delovna mesta. To bi bila zame zgodba o uspehu. Ob tem bi se lahko res veselila.Vse ostalo je metanje peska v oči in zamegljevanje realne slike. Kljub temu pa: "Bravo, Maribor!"

Burleska, imenovana slovensko zdravstvo

Tole bo zelo osebno izpovedno. Zato je nujno dodati, da ne velja vobče. Bojim pa se, da se dogaja prepogosto. V Sloveniji. Ni pomembno kje. Ni pomembno za kakšno diagnozo. Ni pomembno poimensko kdo...Pomembno je zapisati, objaviti in si domišljati, da morebiti prebere vsaj kdo, ki lahko kaj stori za to, da bo drugače.

Imaš diagnozo. Hudo. Večina z njo je invalidsko upokojena. Ali dela vsaj samo po štiri ure. Običajno že od mladih let dalje. Nenehno potrebuje zdravniško oskrbo. In zdravila. Ki ne zdravijo, ampak bolezen zavirajo.

Pa se najde med pacienti primerek, ki se tej diagnozi ne da. Ve, da je neozdravljiva, jasno je, da čudeža ne gre pričakovati, se pa zato poduči o bolezni kolikor je le mogoče. Zato o njej kar nekaj ve. V službo hodi redno. Osem ur dnevno. Ni na bolniških, preglede zvozi z dopusti, hvaležna je sodelavkam in sodelavcem ter vodstvu, da ji tu in tam pri določenih stvareh, ki jih ne zmore, pogledajo skozi prste. Želi živeti čim bolj normalno. Zato tudi živi tako. Dela, vozi se, potuje, obiskuje prireditve, hodi na izlete. Res je, ne nosi več visokih pet, res je, ne more več na dolge sprehode, res je, včasih se zdi, kot da je pijana, a se ne sekira več zaradi začudenih pogledov tistih, ki ne vedo.

In ker premore še precej humorja na svoj račun, samoironije in volje do življenja, funkcionira dosti dobro. Tu in tam pa potrebuje zdravniški pregled. In tu in tam infuzije, ki ga malo spravijo k sebi. In tu se zadeva zaplete.

Ima svojega zdravnika specialista. Z njim je zelo zadovoljna. Hudič je le, da je neprestano odsoten. Zaradi bolniških odsotnosti. Človek to, seveda, povsem razume. A nikakor ne razume, zakaj vodstvo ne poskrbi še za nekoga, ki bi bil specializiran za bolnike s to diagnozo. Nenazadnje teh bolnikov ni tako malo. In potem se zgodi, da dobi pacientka povabilo na pregled jeseni. Dan pred pregledom pokliče in preveri, ali bo zdravnik jutri v službi. Ne bo, je na bolniški, se glasi odgovor. Čez mesec dni zato dobi nov datum za pregled. Dan pred njim znova preveri,zgodba se ponovi. Bolezen, ta zahrbtnica, pa tega ne razume. In napreduje. Hoja je vedno težja. Zato se januarja, ko je že nujno, odpravi na pregled četudi k zdravniku, ki se s to boleznijo sicer posebej ne ukvarja. Prijazen je, ničesar mu ni moč očitati. A vendarle...ne ve, kaj bi. Pacientka si sama "zaželi" infuzij. Prav. Ustrežejo ji. Ko stečejo tri, zdravnik vpraša pacientko, ali je to dovolj, ali naj doda še dve. Pacientka začudeno vpraša: "Kako naj vem, saj ste vi zdravnik?" Pa se odloči, da naj bodo tri dovolj.

Izkaže se, da niso zadostovale tri. Hoja ni ok. Potem marca le nekako naleti na svojega zdravnika. Ta se odloča, da bi morda zamenjali terapijo. Druga zdravila. Naslika grozljive stranske učinke in doda, da je potrebno opraviti še krvni test, ki bo pokazal prisotnost nekega virusa v telesu. Če ga pacientka ima, tega zdravila ne sme jemati. Marca ji odvzamejo kri. Če ne prej, se vidiva čez tri mesece, pravi zdravnik.

Pride junij. Povabila na pregled ni. Pride julij. Še vedno ga ni. Pacientka pokliče in se pozanima, kaj je s pregledom in izve, da bo povabljena na pregled v roku treh tednov. Pride avgust. Nič. Pokliče. Izve, da je zdravnik na bolniški in da ga ne bo do septembra. Nato sredi avgusta dobi poziv za pregled danes. Včeraj pokliče in izve, da njenega zdravnika ni, ker je sedaj na dopustu. A da naj se vseeno zglasi na pregled, če so težave. Prav. Pacientka vzame dopust. Pride na pregled. Ta traja tri minute. Zdravnik je prijazen, a pove, da pacientke in njenega poteka bolezni ne pozna. Mape z dokumentacijo se niti ne dotakne. A je kaj slabše , se pozanima. Je, odvrne pacientka in doda, da bi bile verjetno potrebne infuzije. Prav, reče zdravnik, a ne ta teden, ker je bolnišnični oddelek poln. Prav, se strinja pacientka, itak bi raje prihodnji teden, ker je ta teden še marsikaj za postoriti v službi. V redu, prihodnji teden, se strinja zdravnik. Koliko infuzij, vpraša pacientko? Pacientka odvrne, ja verjetno pet, ker tri januarja niso bile učinkovite. Dobro, se strinja. Kaj pa menjava zdravil, zanima pacientko. Ja, kje pa je izvid za ugotavljanje prisotnosti tistega virusa, vpraša zdravnik? Pojma nimam, odvrne pacientka, a ga od marca do danes nimate? No, ga bomo skušali poiskati do ponedeljka, odvrne zdravnik. In pregled je končan.

Medicinska sestra čez deset minut prinese izvid, kjer piše, da bodo tri infuzije v drugi polovici prihodnjega tedna, nato čez vikend pavza in nato še dve. Potem morda pride vaš zdravnik, upajoče zašepeta.

Pacientka odide. Hahljajoč se sam pri sebi. Sam svoj zdravnik. Upa, da prihodnji teden ne bo sama namontirala v žilo še infuzije.

Zapornik, ki se nam posmehuje

O zapornikih običajno beremo v črni kroniki ob sojenju ali izreku sodbe. Ko zapornik odide na zaslužen počitek v zapor, se za njim izgubi medijska sled. In prav je tako. Razen ko gre za zapornika, ki je hkrati poslanec. To je unikaten primerek svoje vrste in mediji so prepričani, da moramo vedeti vse o vsakem njegovem koraku po zaporniškem dvorišču, celici, in seveda, po parlamentu.

Njegov prihod v zapor so spremljale kamere, za mučenca so ga, in ga še, proglašajo njegovi somišljeniki. Potem pa, ko se je medijska pozornost malo vendarle obrnila proč od njega, je znova v središču pozornosti kot poslanec.

Mene, na primer, zanimajo nove poslanke in poslanci. Kaj imajo povedati, kdo so, kako si predstavljajo svoje delo, kaj nameravajo storiti v dobrobit Slovenije. Ampak ne. Kjerkoli se pojavi zapornik, novim obrazom ukrade vso medijsko pozornost. In vsi se ukvarjajo le še z njim. Kaj bo rekel, v katero komisijo bo, ali pa ne, imenovan. Kamere ga snemajo, on pa z mučeniško držo, vajen medijske pozornosti, stoično prenaša vse to. Prav rada bi videla, kakšne misli se skrivajo za kamnitim obrazom.

In ja, tudi sama sem padla na finto. Očitno. Ker o tem razmišljam, tudi zapišem tu in tam besedo ali dve, in ker si ne rečem: "Piši me v uh." In zaporniški poslanec bi sedel v komisiji za nadzorovanje varnostnih in obveščevalnih služb. Občutek imam, da so provokacije namerne. S tem spodbuja javno mnenje, da mleje o njem, medije, da pišejo o njem, poslance, da debatirajo o njem...On, on, on. Že leta in leta. Dobro mu gre. Nam, teličkom, se lahko od daleč smeji. Ima poslansko plačo, ima somišljenike, ki ne mislijo s svojo glavo in mu slepo sledijo, ima medije, ki četudi mu niso naklonjeni, neprestano poročajo o njem. Le z zaporom se mu je malo zalomilo. A še tam je glavna zaporniška zvezda.

Strelski napad je nedopusten. Ne bluzite o mobingu, politični krizi...

Verjetno si bom s tem blogom nakopala srd marsikoga, a ne morem poslušati današnjih opravičil za dejanje pripadnika slovenske vojske, ki je včeraj pri rutinski kontroli v glavo ustrelil policista. Mobing v vojski, politična kriza in ne vem kaj vse še navajajo v zagovor storilca tega gnusnega dejanja.

Prvič. Politična kriza prav gotovo s tem dejanjem ne more imeti nikakršne zveze. Lahko bi jo morda imela gospodarska, če bi bil storilec v hudih denarnih škripcih, brezposeln...Politični pa pač ne gre pripisati krivde za vsako neuravnovešeno dejanje v družbi.

Drugič. Mobing v slovenski vojski. Pojma nimam, ali je ali ni, morda tudi kdo koga šikanira, a vendar...je to razlog, da se človek najprej oboroži, zagreši rop, nato pa še ustreli policista? Ne bodite no smešni. In blog tega storilca me prav nič ne pretrese. Marsikdo je dejansko izpostavljen mobingu, pa zato ne ropa, se ne oboroži in ne ubija. Marsikdo je v brezizhodni situaciji, pa mu ne pade na pamet kaj podobnega.

Zdi pa se mi, morda sem preveč pod vplivom ameriške filmske industrije, pa tudi zgodbic kolegov, ki so njega dni služili vojsko, da je vojska pač institucija, kjer se vojakov ne ujčka. Kjer verjetno so stroga pravila igre in kjer ni veliko prostora za demokracijo in bluzenje o mobingu. Se opravičujem, če se motim in sem s tem koga prizadela.

Tretjič. Niti slučajno ne morem čutiti nikakršnega sočutja do storilca. Do policista pač vsekakor. In do njegove družine. Ter do policistov nasploh, ki imajo pri svojem delu pogosto opraviti z neuravnovešenci vseh sort. Nič ne bi imela proti, če imajo  policisti nekoliko višje plače, ne vsi povprek, pač pa tisti, ki delajo na terenu. A bi pričakovala tudi od njih korekten verbalni odnos do vseh ostalih javnih uslužbencev, ki vsak po svoje opravljajo tako ali drugače koristno delo.

Četrtič. To, kar se je zgodilo v Litiji, je čisto navaden kriminal. Nobenih velikih zgodb ni treba odkrivati ob tem. Vprašamo se lahko le, kako pred tovrstnimi ljudmi pri delu zaščititi policiste, kako to, da je vse več ljudi pri nas oboroženih, kje dobivajo orožje, koliko preprodajalcev so policisti prijeli in zakaj sploh se ljudje oborožujejo. Na kraj pameti mi ne pride, da bi se oborožila. Nimam pojma, zakaj bi se naj. Če živim pošteno, tovrstne potrebe ni.

Petič. Vse več nasilja je v družbi. To vidimo že na individualni ravni v medosebnih odnosih, za volanom, črna kronika pa je vse bolj strašljiva...Kaj storiti, da bi bilo tega manj? Bojim se, da tu poti nazaj ni.

Pa še naknadno, potem, ko sem se nekako pretolkla skozi strelčev blog: Kako so lahko takšnega človeka sploh sprejeli v vojsko. Kaj so počeli psihiatri?

Se Evropa posredno vpleta v vojno?

Ženske (običajno) seveda nimamo pojma o vojskovanju, o vojnah, o vojaških strategijah in taktikah, zato nam je dopuščeno, ker rečemo pa le lahko kaj, da bleknemo kaj sila nevednega na to temo. Predrznica se bom tokrat lotila meni povsem nerazumljive odločitve evropskih veleglav, ki so prepustile državam članicam EU, da se odločijo, ali bodo oboroževale borce proti norcem Islamske države. Najprej se je za to takoj odločila Francija. Danes pa berem, da se je usulo: Madžarska, Hrvaška, Danska. Vse te že pakirajo orožarske pošiljke.

Občutek imam, da se Evropa s tem posredno vpleta v vojno. Verjetno, nevednica, nimam pojma. A sem lahko na osebni ravni zgrožena. In se vprašam, komu je to v interesu? Državljankam in državljanov nikakor ne. Vojaški industriji – vsekakor. Politikom- hm, morda. Vojne itak ne bijejo foteljaši. Oni samo režirajo.

To kar se dogaja z Islamsko državo je grozljivo, srh vzbujajoče. Še najbolj me skrbijo podatki, ki jih objavljajo tuji, pa tudi domači mediji, koliko džihadistov je iz evropskih držav. Nikogar od njih si ne bi nikoli, niti v sanjah, želela srečati. In ravno zato, ker je um njihovih voditeljev očitno totalno izprijen, in vendar inteligenten, bi morala Evropa krepko premisliti, preden se je odločila z oboroževanjem sodelovati v bojih proti njim. Oboroževati ali ne oboroževati, to je tu vprašanje.

Mi je pa všeč, da se Slovenija zaenkrat za oboroževanje Kurdov ni odločila. Rožljanje z orožjem še nikoli ni prineslo nič dobrega. Tako pravi učiteljica zgodovina. Čeprav je stara, ali pa ravno zato, jo velja poslušati.  

Hršenje o poslušnih kužkih

Poslušne kužke imamo radi. Ubogljivi so, ne renčijo na mimoidoče, pobožamo jih lahko, včasih so celo igrivi, skratka, nobenih težav z njimi. Da to dosežemo, pomagata pasma in pasja šola. Običajno. Tudi poslušne ljudske množice so zaželene. Da pridno kot mravljice delajo, ne oporekajo, delajo preko delovnega časa po potrebi, ne pametujejo, na vsak migljaj nadrejenih pridno skočijo. Kot državljani pa pridno kimajo svojim izvoljencem, spoštujejo zakone, ne sprašujejo preveč, ne mislijo preveč, ker kot so že dobro povedali naši južni sosedje: "Ima tko da misli."

Poslušnih kužkov pa ne bo več v parlamentu, se je danes pridušal neki poslanec. In naznanil nov veter po parlamentarnih hodnikih. Kužkov, če me spomin in oči ne varajo, že doslej tam ni bilo. Bili so...poslanci pač. Ljudje, ki pa so se včasih res navzeli navad poslušnih kužkov. Ni se bati, da tovrstnih v prihodnje ne bi bilo.
Tudi druge pasme je bilo že zaznati. One bolj divje, renčeče, zoprne.

Pa bodi zdaj pameten. Poslušnih nočemo, renčečih tudi ne. Pravzaprav bi bilo še najbolje, če bi bilo med njimi čim več mislečih, poštenih in odločnih žensk in moških. Hršenje, da ne bo poslušnih kužkov, me ne zanima. Ker hršiti se je najlažje. Čakala bom raje na rezultate. Ti pa me zanimajo.

Ena jabka na dan, prežene ruski embargo stran

"Eno jabolko na dan, prežene bolezen stran," so nas učili. Sedaj se bo pregovor moral modificirati: "Ena jabka na dan, prežene ruski embargo stran." Avstrijski minister za gospodarstvo in Poljaki so se domislili te "genijalne" rešitve, da bi pridelovalce jabolk rešili pred posledicami ruskega zaprtja svojih meja pred robo iz grde EU. Avstrijci in Poljaki bodo v prihodnje zdravi kot dren. Zobarji in zdravniki bodo imeli manj dela, farmacevtska industrija bi si lahko umislila jabolčne pripravke namesto zdravil, narod bo pokal od zdravja.

Ne vem le, kaj vse bomo morali Evropejke in Evropejci še pojesti, da bomo reševali sadne in zelenjavne pridelke, ki jih Rusi ne bodo več spustili čez mejo. Pasli se bomo po zelenjavi in vratove stegovali na sadna drevesa. Pravzaprav bo Evropa en sam raj. Cene bodo padle, mi pa se bomo pasli. Nad nami bodo seveda pastirji v podobi politikov, ki bodo povedali, kaj je treba jesti, da bomo pomagali nacionalnim kmetovalcem. Vse se bo pocenilo, cedila se bosta med in mleko.

Lačni torej ne bomo. In tudi zdravo bomo jedli. Sadje in zelenjava nista švoh. Kaj pa bomo z ostalim kar se bo nakopičilo po skladiščih? Bo Evropa postala velik ponterosso, kjer bo naprodaj vse, česar Rusija ne bo kupovala več? Če bo EU dala 125 milijonov evrov pridelovalcem sadja in zelenjave, da ne bi pretirano občutili posledic ruskega zaprtja trga, bi lahko kakšnega stotaka porinila še v žepe državljank in državljanov, da bi pokupili vse tisto kar je sicer namenjeno za ruski trg. Nič ne de, če s tem ne bomo imeli kaj početi. Pomagali pa le bomo. In ta občutek,pomagati materi Evropi, mora biti nebeško dober.

Dvoličnost

Danes me je presenetilo, ko sem prebrala, da nas Tina Maze opozarja, da bo življenje lepše, če bomo nehali uporabljati Facebook. In se sprašuje, zakaj ljudje tam objavljajo fotografije hrane, oblačil, avtomobilov, celo otrok.

Če bi nas na to opozarjala vrhunska športnica, ki sama ne bi uporabljala socialnih omrežij, bi se mi opozorilo zdelo na mestu. Ker pa sama Facebook pridno uporablja, tam objavlja celo svoje pesniške izlive svojemu Andrei, objavlja fotografije, takšne in drugačne, tudi družinske, njenega opozorila ne razumem. Še manj ga jemljem resno. Pravzaprav se ob njem hahljam in se sprašujem, le kaj jo je spet pičilo.

In tako je z vsem kar diši po dvoličnosti. In tega ni malo. Na vseh ravneh, na marsikaterem področju. Kdor pridiga eno, živi in dela drugo, me ne more prepričati. Nikoli. Vem, nikomur ni mar, ali me prepriča ali ne. A ravno zato, ker ljudem ni mar, ker prelahkotno delijo nasvete, delajo pa nekaj povsem nasprotnega, se včasih vrtinčimo v čudni kolobociji.

Zato je bolje delati po svoji vesti, po svoji pameti in predvsem po svoje. Pridržujem si pravico, da sem sama svoja. Zato nasvetom prisluhnem. Slišim pa le tiste, ki prihajajo od ljudi, ki jim zaupam. In katerim zaupam? Tistim, ki niso dvolični. Ki to kar govorijo, živijo in delajo.

Osiranje

Najprej o tem, kaj je osiranje. Blatenje, obrekovanje, zlonamerno govorjenje o nekom. Osiranja je v deželici pod Alpskim soncem veliko. Ne vem zakaj, ampak v Sloveniji je nacionalni šport brigati se za druge in precej manj zase. Če bi bili prijaznejši drug do drugega, manj škodoželjni, bolj kooperativni in če bi bolj uporabljali lastne glave ter si ne dovolili oprati možgane, bi nam lahko bilo lepše. Seveda ob predpostavki, da bi tudi zakoni veljali za vse enako.

Pa se povrnimo k osiranju. Še posebej radi v Sloveniji osiramo svojo državo. Ker v Sloveniji da gre pa čisto vse narobe. Vse je zanič. Nič ne štima. Ladja se potaplja. Podgane bežijo? Ne, ne, bežijo samo intelektualci in tisti, ki imajo kam ubežati. Ker v Sloveniji nam živeti ni. Tu ostajamo verjetno povprečneži, bedniki, ki nimamo kam ubežati.

Osiranje najslabše vrste pa je osiranje države navzven. To še posebej radi počno nekateri primerki iz sveta politike, ki jih nese v desno. Ker je tako dobro opozoriti Evropo, kako nemogoče da je v Sloveniji in ker tako zelo objektivno predstavijo tujini dogajanje v svoji deželi. Ne zavedajoč se, da s tem ne škodijo samo ugledu države, ki jo nenazadnje predstavljajo, ampak tudi sami sebi. Ljudi tovrstne baže namreč nihče ne ceni.

Lepo bi bilo, da bi počasi odrasli. Puberteto je namreč država dala že skozi. Sedaj je čas, da dozori. In z njo politiki, mediji, pa tudi državljani. Ni vse slabo v deželici pod Alpskim soncem. Zgodijo se tudi pozitivne stvari. Le da boste o njih redko brali. Ali se o njih redko pogovarjali. Ker smo se navadili, da slišimo samo kar je negativnega. Nalagamo negativo, sejemo jo in jo tudi žanjemo.

"Hkrati srčno upam, da te bo nekdo na gobec, da ti bo zvonilo vsakih pet minut ... zlasti med prazniki in vikendi!"

Drugi polčas volitev je pred vrati. Lokalni matadorji se že ogrevajo. Iztočnico za današnji blog mi je dal FB prijatelj, ki so ga v predvolilnem času za državnozborske volitve neizmerno gnjavili s predvolilnimi SMS-i iz različnih telefonskih številk, v katerih so ga podučevali, koga naj voli. Danes pa se je očitno pričela druga predvolilna SMS runda, saj je na FB objavil: "No pa se je začelo ... famozni politični SMS-ji! Kdorkoli si že, sporočam ti, da ... ne bom volil in vsem znancem iz Celja bom priporočal, da ga NE VOLIJO! Tudi če bo edini kandidat! Hkrati srčno upam, da te bo nekdo na gobec, da ti bo zvonilo vsakih pet minut ... zlasti med prazniki in vikendi!"

 Ne štekam kdo, ki se gre strankarski PR, si domišlja, da bo s SMS-i, ki jih pošilja neznancem in agitira za svojega strankarskega kandidata, ali zase, pridobil kakršenkoli glas. Ne bo ga. Če vas že morebiti zanima, s tem nas samo odvrnete. Ta metoda je naravnost odvratna. Vsiljiva, podcenjujoča, nesramna…vse to pač, kar človeka odvrne. Zato škoda denarja, ki ga potrošite za vsiljive SMS-e. Tudi na one finte ne padamo, kdo dobi na predvolilnih soočenjih največ SMS glasov med oddajo. S tem mečete le pesek v oči samim sebi.

 In kako nas je mogoče pridobiti? Vam bom povedala, če slučajno kdo bere in če si slučajno kdo da kaj reči. Z dejanji. Z besedami pač ne. Na te se ne ujamemo več. Preveč lahko tečejo z jezika. Tudi predvolilni plakati nas ne zanimajo. Retuširane smehljajoče face bi morda prepričale otroke, nas, ki smo polnoletni, pač ne (več). Kot že zapisano, nikakor ne prenašamo vsiljivih SMS sporočil. Ob samo pred volitvami aktivnih politikih na socialnih omrežjih pa se redni uporabniki le-teh le hahljamo. Kondicijo na socialnih omrežjih je treba ves čas vzdrževati: pred volitvami, v predvolilnem času in po njem.

Skratka…izidi volitev so rezultat minulega dela. Zato v predvolilni kampanji lahko kaj storijo le tisti, ki so na političnem polju novi. Vsem ostalim izstavimo volivci račun predvsem za minulo delo. Zato se velja potruditi sedaj. Na novo. V bistvu nas ni težko prepričati. Vsekakor pa nas je še težko sfintirati. Tega je bilo v preteklosti preveč. Zato smo se sedaj že naučili.

Od besed k dejanjem

Papež Frančišek ima všečne izjave, grmi tudi proti nepravilnostim v Cerkvi, s tem postaja všečen širšim množicam, tudi tistim, ki ne sledimo slepo tej instituciji. In vendar...se je v resnici v času njegovega papeževanja kaj bistveno spremenilo? Je Cerkev kaj bolj skromna, je pedofilije manj, se je Cerkev odrekla bogastvu in ga razdelila med revne? Zastavljam retorična vprašanja, vem. Zato čakam na dejanja.

Berem, da je papež na obisku v Južni Koreji posvaril pred malikovanjem bogastva, moči in užitka. Lepo in prav. A fino je najprej počistiti pred lastnim pragom. Tam je bogastva, moči in užitka na kupe. Opozoril je, da so revni vse bolj odrinjeni na rob. Res je. In kaj Cerkev stori zanje? Kaj stori za to, da bi jih bilo manj, na primer? Vem, veliko je tudi dobrodelnosti znotraj nje, a vendarle, je Cerkev razprodala kaj svojega bogastva in ga namenila za karkoli človekoljubnega?

In potem berem, kaj je na tradicionalnem srečanju na Brezju danes povedal eden od slovenskih škofov. Prosil je za spravo v našem narodu. Koga? Marijo? Veliko lahko zanjo prispevajo kar tuzemski cerkveni odposlanci sami, ki brezsramno precej prispevajo k temu, da sprave očitno še dolgo ne bo. "Ustvarjalci miru smo, ko v svojem narodu delamo za spravo," je dejal. Dela Cerkev za spravo? Nimam tega občutka.

Svoje je moral na 15. avgust povedati tudi kardinal Rode. Tokrat na Blejskem otoku. Verniki da prihajajo pred oltar in molijo za to, da bi se Slovenija osvobodila posledic totalitarne preteklosti, je dejal. Mar res? V časih, ko večino skrbi predvsem eksistenca, se imajo s preteklostjo čas ukvarjati le tisti, ki imajo polne riti. Verniki pa, prepričana sem, molijo predvsem za to, kako bodo mesec preživeli sami, njihove družine. Še najmanj se verjetno ukvarjajo s spravo. Če kardinal res meni drugače, je pač sto svetlobnih let oddaljen od sodobnega slovenskega trenutka.

Nenehno da se v Sloveniji blati katoliška cerkev, je dejal kardinal. Mar res? Najbolj se je oblatila sama. Z dejanji. Žal.

Inferno in Marija

Dan pred Marijinim vnebovzetjem me spremlja inferno. Že zjutraj mi je FB prijatelj na fotki na FB nalepil vražje rožičke na rdečo grivo, prijateljica je objavila novico, da je tik pred predvajanjem film Inferno. Moje počutje je bilo del dneva peklensko, kriva sem si sama, ker me je hudič skušal J Marije pa od nikoder.

Zdaj…če je inferno, in v njem peklenšček, je tudi kaj lepšega. Torej, Marija in vse kar sodi k njej, si mislim. In če je temu tako, in mora biti, ker smo Marijino vnebovzetje proglasili  celo za državni praznik, zakaj, za peklenščka, vsi peklenščki na zemlji svinjajo kakor jih je volja, pa jih ne doleti nič kar bi pričakovali, da jih bo.

Dobro se namreč z dobrim vrača, pravijo, in obratno, pravijo. A praksa kaže drugače. Kot pravi moj ljubi, če bi bilo to res, ne bi bilo trpečih otrok, ker ti še niso storili ničesar za kar bi lahko bili kaznovani. OK, mi, odrasli, smo že druga pesem. Vsak je namazan s svojimi žavbami. In vendar ene žavbe nebesa tolerirajo, druge zopet ne. Ampak ja, seveda, nismo mi tisti, ki naj bi sodili. Sojenje pride po smrti. In to je menda pravično. No, vsaj enkrat si ga smemo obetati.

Jutri se bo Marijino vnebovzetje prileglo vsem. Tistim, ki jih mučijo dvomi o vnebovzetju, tistim, ki vanj verujejo in onim, ki bodo pač doma, če že tako zaukaže država. Upam, da ne bo kakšnega inferna v obliki naravne ujme. Peklenščki naj počivajo, Marije pa le ostanite še dolgo na Zemlji.

Staroverska pošta

Če je katera institucija bolj okorela, staroverska, kot Pošta Slovenije, naj me brcne koklja. Kadar imam karkoli opraviti tam, me spreleti zona.

Najprej se moram pripraviti na potrpežljivost, ker se vse pred okenci odvija neznansko počasno. Ali se pred mano znajde tip s kupom položnic, ali nek podjetnik, ki ne vem kaj pol ure ureja pri okencu, jaz pa čakam za tisto bogo poštno znamko in sem vedno gotova v petih sekundah.

Bog ne daj, da imam priporočeno pošto, za katero mi je obvestilo v nabiralnik vrgel poštar. To je podvig posebne vrste, ki traja neizmerno dolgo. Premetati morajo vse kuverte, da seveda čisto na koncu najdejo ravno tvojo.In potem vpis v knjigo, pa datum z besedo, pa podpis v točno določeno okence...

Medtem ko čakam v vrsti, me popolnoma dotolče poštni Ponte Rosso. Ni da ni, na pošti. Od daril, sladkarij, bižuterije, do voščilnic, knjigic, loterijskih srečk in srečk za neštete igre na srečo. Pa display nad okencem, kjer se vrtijo reklame, pa vreme, pa kdo bi vedel kaj še vse.

Ko popolnoma zmedena pridem skozi ta labirint, še na poti do doma v glavi sortiram, kaj vse sem videla na pošti. In srčno upam, da mi čim dlje ne bo treba znova tja.

Levo, desno…

Pri nas se je neprestano potrebno nekam uvrščati. Eni na levo, drugi na desno, tretji stavijo na sredino. Neuvrščenost je že davno mimo, s tem smo opravili že v Jugi, zato neuvrščen pač ne moreš biti. Potrebno se je umestiti, da se ve, kje ti je mesto in kdo bo zlival gnojnico nate. Z desne je sicer leti precej več, verjetno zato, ker je večina desničnih, pa je z njo laže zlivati vedra umazanije na levo. A nič ne de, tudi levica se znajde in lepo vrača.

Zakaj ne bi človek mogel biti levo in desno hkrati? Ne gre. Res ne gre. Ker si deležen čudnih pogledov, nerazumevanja in prehitrih zaključkov. To sem eksperimentalno ugotovila včeraj, ko sem se vračala od frizerja. Hoja je bila negotova, desno in levo me je enakomerno zanašalo, saj visoke temperature, zmešane z mojo  diagnozo, povzročijo hojo, ki je povsem enaka tisti, ki jo ljudje brez diagnoze dosežejo z opitostjo od alkohola.

 V podhodu sem naletela na tipa, ki ga je moja hoja zabavala. Seveda, babnica, opijanjena sredi belega dne, ni ravno vsakodneven pojav, zato se je prilepil in se zabaval: »Ja, življenje je težko, pa si ga je treba tu in tam popestriti. Opala, ampak saj tale podhod je kar dovolj širok, veste…« In tako dalje in tako naprej. Potem sva prispela na ulico. »Ja, pa menda ja ne boste takšni sedli za volan?« »Bom,« sem strumno odvrnila. »Ampak ne morete takšni.« »Kakšna? Velikokrat sedam za volan takšna,« sem zamrmrala, on pa je nejeverno odkimaval z glavo.

Da bi razlagala vsakomur, ki ima pet minut časa, zakaj hodim opotekajoče se levo in desno? Kaj me briga, kaj si mislijo, sem se prepričevala. Čeprav, če me ne bi kljuvalo, danes ne bi pisala o tem. A zakaj bi se jezila na ljudi, če sklepajo na podlagi videnega? In v tem je bistvo. Da je bistvo očem skrito. Pogosto.

Zato levo, desno še ne pove ničesar o človeku, o družbi, niti o vladi, niti o politični stranki. Šele ko se vse skupaj spravi v pogon, ko začne delovati, je mogoče sklepati, soditi.  In zato nima smisla izgubljati toliko špekulativnih ugibanj vnaprej kaj bo, ko bo, če bo, s kom bo. Bolje je počakati in dati času čas.

Vreme se bo skisalo, možgani so se že

Vremenoslovci napovedujejo, da se bo vreme v prihodnjih dneh skisalo. Neverjetno. Šokantno. V tem mokrem poletju se bo znova skisalo. Če vprašate mene, pa me ne, vem, mi je vseeno. Pravzaprav mi je prav fino. Hladnejše poletje je nobl. Razen morda na morju, kjer kakšna stopinja več ne more škoditi. Sicer pa znosne temperature poletje naredijo prijetno. In tudi kakšen deževen dan se prileže, če ni ravno neurja z orkanskim vetrom, točo in nenormalno količino padavin.

Od prevročega poletja se lahko nekaterim skisajo tudi možgani. A letos, kot vidimo, vročina temu  ne more botrovati. In vendar ni tako malo skisanih. Možganov namreč. Da o obrazih sploh ne govorimo.  

Fenomen je opazen vseh 12 mesecev v letu, zelo povečan pa je v nekaterih ideološko spranih glavah državljank in državljanov. Neverjetno, kako trdno se skisanost ukorenini. Niso še iznašli metode, kako ljudem dopovedati, da je koristno misliti z lastno glavo, imeti svoje mnenje, zagovarjati svoja stališča in kako pomembno je, da ti je mar. Najudobneje je namreč  izgovarjati papagajsko stališča nekoga drugega. Precej težje je zagovarjati svoja.

A samo tako, da nam bo mar, da bomo znali objektivno in kritično, a ne kritizersko, pogledati na to svojo malo državo, kjer resnici na ljubo vse vendarle ne gre v nepravo smer, se bo morda Slovenija spremenila v to kar vemo, da bi lahko bila, če je ne bi uplenili jastrebi, ki jih je ljudstvo s tem, ko je molčalo, tiho podpiralo.

Zato, skisano vreme bomo že prenesli, skisane možgane mnogo težje.

Strici iz ozadja in stric z balkona

Do pred nekaj let so bili strici samo sorodniki, ali kakšen starejši gospod, ki smo ga poklicali striček. V glavnem so bili dobri, nikoli mi niso vzbujali nelagodja. Potem pa so se strici čez noč pofantomili. Nenadoma so prišli iz ozadja. Pravzaprav so nevidni, zlovešči, vidi jih le posebna sorta ljudi, ki stricem celo nadeva imena. Ob besedni zvezi "strici iz ozadja" se mi vedno zgane nelagodje v želodcu. Pa ne zato, ker bi se bala njihovega vpliva. Temveč zato, ker nekateri, ki te strice vidijo, neprestano zoprno vreščijo o njih. Meni pa se zdi, da je življenje precej manj prepredeno s strici kot nam skušajo predstaviti, in nenazadnje, saj so na svetu tudi tete ?!

Se pa zadnje čase srečujem z res zoprnim stricem z balkona. To je posebna sorta stricev. V penziji so, ves ljubi dan čepijo na balkonu in solijo pamet. Vsakič, ko se pripeljem na dvorišče, strahoma pogledam, ali preži kakšen name. In glej ga zlomka, vedno je tam. Namrgoden srepi z balkona in vsakič pove, kako bi morala parkirati. Koliko cm v desno oz. levo, koliko cm še nazaj in podobno. Seveda je dejstvo, da sam nima avtomobila, zanemarljivo.

Pametovalcev je vobče absolutno preveč. Zato ne maram strica z balkona, na fantomske strice ne dam nič, one, ki o njih halucinirajo, pa pustim pri miru. Ne zdi se mi, da bi se ubadala z njimi. V bistvu, so mi priskutili besedo stric. A nič ne de. Strici iz moje mladosti imajo imena.

Napredovanje do roba svoje nesposobnosti

Ker tlačim zemljo že kar nekaj desetletij, od mladih let opažam fenomen, ki ga še nisem uspela razvozlati. Imenuje se: napredovanje do roba svoje nesposobnosti. 

V življenju sem pogosto srečevala zelo uspešne in kompetentne ljudi, ki sem jih vedno globoko spoštovala. Vedno pa se je nekje naokoli motala tudi peščica takšnih, ki so bili nesposobni, a so vendar napredovali. Do roba (ali še čez) svojih nesposobnosti. Absolutno prepričani, da jim visoka delovna mesta in položaji pripadajo, da si jih zaslužijo, da je to samoumevno. 

Posebna sorta ljudi je to. Običajno niso opremljeni z dobrim znanjem, kaj šele z obilico le-tega, nagnjeni so k pametovanju, zelo dobro znajo delati veter okoli sebe, zelo nadarjeni so za spletkarjenje, težko povedo kaj neposredno v obraz, za hrbtom pa pametujejo, imajo tudi izvrstno lastnost prepričati same sebe in nadrejene kako dobri da so. In glej ga zlomka, nadrejeni kmalu uvidijo, da temu ni tako, in vendar nasedajo. Tu je paradoks, ki to ostaja.

So ti nesposobneži res nesposobni? Sčasoma sem ugotovila, da so pravzaprav zelo sposobni. Vedo namreč kako nič, praznino, unovčiti, prodati za suho zlato in se lahko le hahljajo vsem, ki jim nasedajo. Treba je priznati, da tisti, ki to nismo, pa tudi v onem vrhu izjemno kompetentnih nismo, sodimo v poprečje. 

Zlato povprečje, so nam govorili v šoli. No od zlata po šoli nato ni ostalo nič. Povprečje pa še vedno tolčemo. In se čudimo. Z leti sicer vse manj, v Sloveniji pa še posebej, saj se zdi, da se je sorta onih, napredujočih do roba svojih nesposobnosti, neverjetno povečala, da je blefa vse več, milnih mehurčkov mrgoli na vseh ravneh in v veliko poklicih. To, kar se je še do nedavna zdelo, da je pošteno, da ni koruptivno, da je kompetentno, se sesuva kot hiša iz kart. 

Jasno je, da se milni mehurčki hitro razblinijo. A neverjetno, koliko žajfnice premore Slovenija, zato tudi teh ni nikoli konec. In kaj nam je storiti? Državljanke in državljani, utekočinimo se.