Če je katera institucija bolj okorela, staroverska, kot Pošta Slovenije, naj me brcne koklja. Kadar imam karkoli opraviti tam, me spreleti zona.
Najprej se moram pripraviti na potrpežljivost, ker se vse pred okenci odvija neznansko počasno. Ali se pred mano znajde tip s kupom položnic, ali nek podjetnik, ki ne vem kaj pol ure ureja pri okencu, jaz pa čakam za tisto bogo poštno znamko in sem vedno gotova v petih sekundah.
Bog ne daj, da imam priporočeno pošto, za katero mi je obvestilo v nabiralnik vrgel poštar. To je podvig posebne vrste, ki traja neizmerno dolgo. Premetati morajo vse kuverte, da seveda čisto na koncu najdejo ravno tvojo.In potem vpis v knjigo, pa datum z besedo, pa podpis v točno določeno okence...
Medtem ko čakam v vrsti, me popolnoma dotolče poštni Ponte Rosso. Ni da ni, na pošti. Od daril, sladkarij, bižuterije, do voščilnic, knjigic, loterijskih srečk in srečk za neštete igre na srečo. Pa display nad okencem, kjer se vrtijo reklame, pa vreme, pa kdo bi vedel kaj še vse.
Ko popolnoma zmedena pridem skozi ta labirint, še na poti do doma v glavi sortiram, kaj vse sem videla na pošti. In srčno upam, da mi čim dlje ne bo treba znova tja.
Ni komentarjev:
Objavite komentar