Tole bo zelo osebno izpovedno. Zato je nujno dodati, da ne velja vobče. Bojim pa se, da se dogaja prepogosto. V Sloveniji. Ni pomembno kje. Ni pomembno za kakšno diagnozo. Ni pomembno poimensko kdo...Pomembno je zapisati, objaviti in si domišljati, da morebiti prebere vsaj kdo, ki lahko kaj stori za to, da bo drugače.
Imaš diagnozo. Hudo. Večina z njo je invalidsko upokojena. Ali dela vsaj samo po štiri ure. Običajno že od mladih let dalje. Nenehno potrebuje zdravniško oskrbo. In zdravila. Ki ne zdravijo, ampak bolezen zavirajo.
Pa se najde med pacienti primerek, ki se tej diagnozi ne da. Ve, da je neozdravljiva, jasno je, da čudeža ne gre pričakovati, se pa zato poduči o bolezni kolikor je le mogoče. Zato o njej kar nekaj ve. V službo hodi redno. Osem ur dnevno. Ni na bolniških, preglede zvozi z dopusti, hvaležna je sodelavkam in sodelavcem ter vodstvu, da ji tu in tam pri določenih stvareh, ki jih ne zmore, pogledajo skozi prste. Želi živeti čim bolj normalno. Zato tudi živi tako. Dela, vozi se, potuje, obiskuje prireditve, hodi na izlete. Res je, ne nosi več visokih pet, res je, ne more več na dolge sprehode, res je, včasih se zdi, kot da je pijana, a se ne sekira več zaradi začudenih pogledov tistih, ki ne vedo.
In ker premore še precej humorja na svoj račun, samoironije in volje do življenja, funkcionira dosti dobro. Tu in tam pa potrebuje zdravniški pregled. In tu in tam infuzije, ki ga malo spravijo k sebi. In tu se zadeva zaplete.
Ima svojega zdravnika specialista. Z njim je zelo zadovoljna. Hudič je le, da je neprestano odsoten. Zaradi bolniških odsotnosti. Človek to, seveda, povsem razume. A nikakor ne razume, zakaj vodstvo ne poskrbi še za nekoga, ki bi bil specializiran za bolnike s to diagnozo. Nenazadnje teh bolnikov ni tako malo. In potem se zgodi, da dobi pacientka povabilo na pregled jeseni. Dan pred pregledom pokliče in preveri, ali bo zdravnik jutri v službi. Ne bo, je na bolniški, se glasi odgovor. Čez mesec dni zato dobi nov datum za pregled. Dan pred njim znova preveri,zgodba se ponovi. Bolezen, ta zahrbtnica, pa tega ne razume. In napreduje. Hoja je vedno težja. Zato se januarja, ko je že nujno, odpravi na pregled četudi k zdravniku, ki se s to boleznijo sicer posebej ne ukvarja. Prijazen je, ničesar mu ni moč očitati. A vendarle...ne ve, kaj bi. Pacientka si sama "zaželi" infuzij. Prav. Ustrežejo ji. Ko stečejo tri, zdravnik vpraša pacientko, ali je to dovolj, ali naj doda še dve. Pacientka začudeno vpraša: "Kako naj vem, saj ste vi zdravnik?" Pa se odloči, da naj bodo tri dovolj.
Izkaže se, da niso zadostovale tri. Hoja ni ok. Potem marca le nekako naleti na svojega zdravnika. Ta se odloča, da bi morda zamenjali terapijo. Druga zdravila. Naslika grozljive stranske učinke in doda, da je potrebno opraviti še krvni test, ki bo pokazal prisotnost nekega virusa v telesu. Če ga pacientka ima, tega zdravila ne sme jemati. Marca ji odvzamejo kri. Če ne prej, se vidiva čez tri mesece, pravi zdravnik.
Pride junij. Povabila na pregled ni. Pride julij. Še vedno ga ni. Pacientka pokliče in se pozanima, kaj je s pregledom in izve, da bo povabljena na pregled v roku treh tednov. Pride avgust. Nič. Pokliče. Izve, da je zdravnik na bolniški in da ga ne bo do septembra. Nato sredi avgusta dobi poziv za pregled danes. Včeraj pokliče in izve, da njenega zdravnika ni, ker je sedaj na dopustu. A da naj se vseeno zglasi na pregled, če so težave. Prav. Pacientka vzame dopust. Pride na pregled. Ta traja tri minute. Zdravnik je prijazen, a pove, da pacientke in njenega poteka bolezni ne pozna. Mape z dokumentacijo se niti ne dotakne. A je kaj slabše , se pozanima. Je, odvrne pacientka in doda, da bi bile verjetno potrebne infuzije. Prav, reče zdravnik, a ne ta teden, ker je bolnišnični oddelek poln. Prav, se strinja pacientka, itak bi raje prihodnji teden, ker je ta teden še marsikaj za postoriti v službi. V redu, prihodnji teden, se strinja zdravnik. Koliko infuzij, vpraša pacientko? Pacientka odvrne, ja verjetno pet, ker tri januarja niso bile učinkovite. Dobro, se strinja. Kaj pa menjava zdravil, zanima pacientko. Ja, kje pa je izvid za ugotavljanje prisotnosti tistega virusa, vpraša zdravnik? Pojma nimam, odvrne pacientka, a ga od marca do danes nimate? No, ga bomo skušali poiskati do ponedeljka, odvrne zdravnik. In pregled je končan.
Medicinska sestra čez deset minut prinese izvid, kjer piše, da bodo tri infuzije v drugi polovici prihodnjega tedna, nato čez vikend pavza in nato še dve. Potem morda pride vaš zdravnik, upajoče zašepeta.
Pacientka odide. Hahljajoč se sam pri sebi. Sam svoj zdravnik. Upa, da prihodnji teden ne bo sama namontirala v žilo še infuzije.
Ni komentarjev:
Objavite komentar