Ker tlačim zemljo že kar nekaj desetletij, od mladih let opažam fenomen, ki ga še nisem uspela razvozlati. Imenuje se: napredovanje do roba svoje nesposobnosti.
V življenju sem pogosto srečevala zelo uspešne in kompetentne ljudi, ki sem jih vedno globoko spoštovala. Vedno pa se je nekje naokoli motala tudi peščica takšnih, ki so bili nesposobni, a so vendar napredovali. Do roba (ali še čez) svojih nesposobnosti. Absolutno prepričani, da jim visoka delovna mesta in položaji pripadajo, da si jih zaslužijo, da je to samoumevno.
Posebna sorta ljudi je to. Običajno niso opremljeni z dobrim znanjem, kaj šele z obilico le-tega, nagnjeni so k pametovanju, zelo dobro znajo delati veter okoli sebe, zelo nadarjeni so za spletkarjenje, težko povedo kaj neposredno v obraz, za hrbtom pa pametujejo, imajo tudi izvrstno lastnost prepričati same sebe in nadrejene kako dobri da so. In glej ga zlomka, nadrejeni kmalu uvidijo, da temu ni tako, in vendar nasedajo. Tu je paradoks, ki to ostaja.
So ti nesposobneži res nesposobni? Sčasoma sem ugotovila, da so pravzaprav zelo sposobni. Vedo namreč kako nič, praznino, unovčiti, prodati za suho zlato in se lahko le hahljajo vsem, ki jim nasedajo. Treba je priznati, da tisti, ki to nismo, pa tudi v onem vrhu izjemno kompetentnih nismo, sodimo v poprečje.
Zlato povprečje, so nam govorili v šoli. No od zlata po šoli nato ni ostalo nič. Povprečje pa še vedno tolčemo. In se čudimo. Z leti sicer vse manj, v Sloveniji pa še posebej, saj se zdi, da se je sorta onih, napredujočih do roba svojih nesposobnosti, neverjetno povečala, da je blefa vse več, milnih mehurčkov mrgoli na vseh ravneh in v veliko poklicih. To, kar se je še do nedavna zdelo, da je pošteno, da ni koruptivno, da je kompetentno, se sesuva kot hiša iz kart.
Jasno je, da se milni mehurčki hitro razblinijo. A neverjetno, koliko žajfnice premore Slovenija, zato tudi teh ni nikoli konec. In kaj nam je storiti? Državljanke in državljani, utekočinimo se.
Ni komentarjev:
Objavite komentar