Ženske (običajno) seveda nimamo pojma o vojskovanju, o vojnah, o vojaških strategijah in taktikah, zato nam je dopuščeno, ker rečemo pa le lahko kaj, da bleknemo kaj sila nevednega na to temo. Predrznica se bom tokrat lotila meni povsem nerazumljive odločitve evropskih veleglav, ki so prepustile državam članicam EU, da se odločijo, ali bodo oboroževale borce proti norcem Islamske države. Najprej se je za to takoj odločila Francija. Danes pa berem, da se je usulo: Madžarska, Hrvaška, Danska. Vse te že pakirajo orožarske pošiljke.
Občutek imam, da se Evropa s tem posredno vpleta v vojno. Verjetno, nevednica, nimam pojma. A sem lahko na osebni ravni zgrožena. In se vprašam, komu je to v interesu? Državljankam in državljanov nikakor ne. Vojaški industriji – vsekakor. Politikom- hm, morda. Vojne itak ne bijejo foteljaši. Oni samo režirajo.
To kar se dogaja z Islamsko državo je grozljivo, srh vzbujajoče. Še najbolj me skrbijo podatki, ki jih objavljajo tuji, pa tudi domači mediji, koliko džihadistov je iz evropskih držav. Nikogar od njih si ne bi nikoli, niti v sanjah, želela srečati. In ravno zato, ker je um njihovih voditeljev očitno totalno izprijen, in vendar inteligenten, bi morala Evropa krepko premisliti, preden se je odločila z oboroževanjem sodelovati v bojih proti njim. Oboroževati ali ne oboroževati, to je tu vprašanje.
Mi je pa všeč, da se Slovenija zaenkrat za oboroževanje Kurdov ni odločila. Rožljanje z orožjem še nikoli ni prineslo nič dobrega. Tako pravi učiteljica zgodovina. Čeprav je stara, ali pa ravno zato, jo velja poslušati.
Ni komentarjev:
Objavite komentar