O zapornikih običajno beremo v črni kroniki ob sojenju ali izreku sodbe. Ko zapornik odide na zaslužen počitek v zapor, se za njim izgubi medijska sled. In prav je tako. Razen ko gre za zapornika, ki je hkrati poslanec. To je unikaten primerek svoje vrste in mediji so prepričani, da moramo vedeti vse o vsakem njegovem koraku po zaporniškem dvorišču, celici, in seveda, po parlamentu.
Njegov prihod v zapor so spremljale kamere, za mučenca so ga, in ga še, proglašajo njegovi somišljeniki. Potem pa, ko se je medijska pozornost malo vendarle obrnila proč od njega, je znova v središču pozornosti kot poslanec.
Mene, na primer, zanimajo nove poslanke in poslanci. Kaj imajo povedati, kdo so, kako si predstavljajo svoje delo, kaj nameravajo storiti v dobrobit Slovenije. Ampak ne. Kjerkoli se pojavi zapornik, novim obrazom ukrade vso medijsko pozornost. In vsi se ukvarjajo le še z njim. Kaj bo rekel, v katero komisijo bo, ali pa ne, imenovan. Kamere ga snemajo, on pa z mučeniško držo, vajen medijske pozornosti, stoično prenaša vse to. Prav rada bi videla, kakšne misli se skrivajo za kamnitim obrazom.
In ja, tudi sama sem padla na finto. Očitno. Ker o tem razmišljam, tudi zapišem tu in tam besedo ali dve, in ker si ne rečem: "Piši me v uh." In zaporniški poslanec bi sedel v komisiji za nadzorovanje varnostnih in obveščevalnih služb. Občutek imam, da so provokacije namerne. S tem spodbuja javno mnenje, da mleje o njem, medije, da pišejo o njem, poslance, da debatirajo o njem...On, on, on. Že leta in leta. Dobro mu gre. Nam, teličkom, se lahko od daleč smeji. Ima poslansko plačo, ima somišljenike, ki ne mislijo s svojo glavo in mu slepo sledijo, ima medije, ki četudi mu niso naklonjeni, neprestano poročajo o njem. Le z zaporom se mu je malo zalomilo. A še tam je glavna zaporniška zvezda.
Ni komentarjev:
Objavite komentar