Jamranje

Hecno, v kako čudnih časih živimo. Po eni strani je demokracija, svoboda govora, načelno je mogoče reči ali zapisati karkoli, potem pa trčiš na prepreko, ki se ji reče samocenzura. Saj ne da ne bi smel česa reči, zapisati, ampak...ali je modro povedati to kar misliš. Ti lahko škoduje? Je oportuno? Je smiselno? Pa pri tem sploh en gre za politične teme. Okoli teh, se mi zdi, lahko še največ pametujemo, blebetamo, govorimo kar hočemo. Bolj problematično je, če zapišeš nekaj, zaradi česar bi se lahko nate vsul plaz nerazumevanja. A bom danes tvegala.

Pred pričetkom šolskega leta smo. Včasih, pred leti, smo običajno tak čas brali ankete med prvošolčki, kaj si obetajo od šole, pa starši so povedali kaj na to temo in ja, vedno se je tu in tam našel kdo, ki je povedal, da slovenska šola še zdaleč ni brezplačna, a vendarle je bilo vse nekako v mejah normale.

Zadnja leta pa poslušamo samo: koliko stanejo šolske potrebščine, šolske knjige, šolska prehrana. Pa malo manj o tem, da si 98 odstotkov slovenskih osnovnošolcev knjige izposoja iz učbeniškega sklada, da so malice subvencionirane in za socialno ogrožene brezplačne, da pravzaprav če kje, otroci precej kvalitetno jedo predvsem v šoli. Ne glede na materialni status. In veliko je tistih, ki šolske potrebščine dobijo brezplačno. S pomočjo različnih organizacij in posameznikov, ki jim je mar za to.

Razumem, da je šola strošek za starše, ki so slabo situirani, ampak da jamrajo tudi tisti, ki so situirani povprečno ali nadpovprečno, pa res ne razumem. Šolanje v Sloveniji je vendarle dostopno praktično vsem. Ni šolnin, šolske potrebščine je mogoče kupiti tudi po nizkih cenah, odvisno pač, kje kupuješ, in  nenazadnje...otroci tudi stanejo. Tega se nekateri starši nočejo zavedati in se jim zdi, da bi zanje materialno morala poskrbeti država.

Sicer pa je jamranje postala mantra večine Slovencev. Jamrajo/mo vsi. Tisti, ki imajo za kaj, in oni, ki jim tega ne bi bilo treba. Ampak tako "fino" je živeti s to negativo. Vse je narobe. Vreme, politika, šolstvo, zdravstvo, sociala. Edino kar približno štima je šport. Tako realnost nam slikajo tudi mediji. Negativa na negativno. Šit na šit. Kot da se hranimo s tem.

In vendar ni vse tako zoprno, bedno, kot nas hočejo prepričati in kot smo se tega navlekli. V življenju vsakega posameznika je kup stvari, ljudi, dogodkov, ki življenje delajo lepo. Zato se gre odvaditi te negative. In tudi...prevzemati odgovornost. Če je to le mogoče. Če ne gre, smo vendarle še toliko socialna država, da nam je mar za sočloveka. Ne samo na individualni ravni, tudi državne oblike pomoči niso zanemarljive.

Zato bi bilo pred začetkom šolskega leta fino, če bi šole starši ne gledali kot nek nebodigatreba, ki nam vleče denar iz denarnic. Res je, fino bi bilo, če bi lahko vse do zadnje pike financirala država. A potem bi verjetno že našli kaj drugega nad čemer bi nergali. Na primer, da nam ne kupi oblačil za otroke, pa hrane itd. Tisti, ki povprečno imamo, in ni nas tako malo, bi se morali malo zamisliti sami nad sabo in nehati s to negativo. Če jo  bomo obrnili v malo več optimizma, se bomo morda počasi iz zabedirane družbe spremenili v kaj bolj veselo. Dotlej, dokler ne bo tako, pa nam ni pomoči.