Do pred nekaj let so bili strici samo sorodniki, ali kakšen starejši gospod, ki smo ga poklicali striček. V glavnem so bili dobri, nikoli mi niso vzbujali nelagodja. Potem pa so se strici čez noč pofantomili. Nenadoma so prišli iz ozadja. Pravzaprav so nevidni, zlovešči, vidi jih le posebna sorta ljudi, ki stricem celo nadeva imena. Ob besedni zvezi "strici iz ozadja" se mi vedno zgane nelagodje v želodcu. Pa ne zato, ker bi se bala njihovega vpliva. Temveč zato, ker nekateri, ki te strice vidijo, neprestano zoprno vreščijo o njih. Meni pa se zdi, da je življenje precej manj prepredeno s strici kot nam skušajo predstaviti, in nenazadnje, saj so na svetu tudi tete ?!
Se pa zadnje čase srečujem z res zoprnim stricem z balkona. To je posebna sorta stricev. V penziji so, ves ljubi dan čepijo na balkonu in solijo pamet. Vsakič, ko se pripeljem na dvorišče, strahoma pogledam, ali preži kakšen name. In glej ga zlomka, vedno je tam. Namrgoden srepi z balkona in vsakič pove, kako bi morala parkirati. Koliko cm v desno oz. levo, koliko cm še nazaj in podobno. Seveda je dejstvo, da sam nima avtomobila, zanemarljivo.
Pametovalcev je vobče absolutno preveč. Zato ne maram strica z balkona, na fantomske strice ne dam nič, one, ki o njih halucinirajo, pa pustim pri miru. Ne zdi se mi, da bi se ubadala z njimi. V bistvu, so mi priskutili besedo stric. A nič ne de. Strici iz moje mladosti imajo imena.
Ni komentarjev:
Objavite komentar