Najprej o tem, kaj je osiranje. Blatenje, obrekovanje, zlonamerno govorjenje o nekom. Osiranja je v deželici pod Alpskim soncem veliko. Ne vem zakaj, ampak v Sloveniji je nacionalni šport brigati se za druge in precej manj zase. Če bi bili prijaznejši drug do drugega, manj škodoželjni, bolj kooperativni in če bi bolj uporabljali lastne glave ter si ne dovolili oprati možgane, bi nam lahko bilo lepše. Seveda ob predpostavki, da bi tudi zakoni veljali za vse enako.
Pa se povrnimo k osiranju. Še posebej radi v Sloveniji osiramo svojo državo. Ker v Sloveniji da gre pa čisto vse narobe. Vse je zanič. Nič ne štima. Ladja se potaplja. Podgane bežijo? Ne, ne, bežijo samo intelektualci in tisti, ki imajo kam ubežati. Ker v Sloveniji nam živeti ni. Tu ostajamo verjetno povprečneži, bedniki, ki nimamo kam ubežati.
Osiranje najslabše vrste pa je osiranje države navzven. To še posebej radi počno nekateri primerki iz sveta politike, ki jih nese v desno. Ker je tako dobro opozoriti Evropo, kako nemogoče da je v Sloveniji in ker tako zelo objektivno predstavijo tujini dogajanje v svoji deželi. Ne zavedajoč se, da s tem ne škodijo samo ugledu države, ki jo nenazadnje predstavljajo, ampak tudi sami sebi. Ljudi tovrstne baže namreč nihče ne ceni.
Lepo bi bilo, da bi počasi odrasli. Puberteto je namreč država dala že skozi. Sedaj je čas, da dozori. In z njo politiki, mediji, pa tudi državljani. Ni vse slabo v deželici pod Alpskim soncem. Zgodijo se tudi pozitivne stvari. Le da boste o njih redko brali. Ali se o njih redko pogovarjali. Ker smo se navadili, da slišimo samo kar je negativnega. Nalagamo negativo, sejemo jo in jo tudi žanjemo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar