Verjetno si bom s tem blogom nakopala srd marsikoga, a ne morem poslušati današnjih opravičil za dejanje pripadnika slovenske vojske, ki je včeraj pri rutinski kontroli v glavo ustrelil policista. Mobing v vojski, politična kriza in ne vem kaj vse še navajajo v zagovor storilca tega gnusnega dejanja.
Prvič. Politična kriza prav gotovo s tem dejanjem ne more imeti nikakršne zveze. Lahko bi jo morda imela gospodarska, če bi bil storilec v hudih denarnih škripcih, brezposeln...Politični pa pač ne gre pripisati krivde za vsako neuravnovešeno dejanje v družbi.
Drugič. Mobing v slovenski vojski. Pojma nimam, ali je ali ni, morda tudi kdo koga šikanira, a vendar...je to razlog, da se človek najprej oboroži, zagreši rop, nato pa še ustreli policista? Ne bodite no smešni. In blog tega storilca me prav nič ne pretrese. Marsikdo je dejansko izpostavljen mobingu, pa zato ne ropa, se ne oboroži in ne ubija. Marsikdo je v brezizhodni situaciji, pa mu ne pade na pamet kaj podobnega.
Zdi pa se mi, morda sem preveč pod vplivom ameriške filmske industrije, pa tudi zgodbic kolegov, ki so njega dni služili vojsko, da je vojska pač institucija, kjer se vojakov ne ujčka. Kjer verjetno so stroga pravila igre in kjer ni veliko prostora za demokracijo in bluzenje o mobingu. Se opravičujem, če se motim in sem s tem koga prizadela.
Tretjič. Niti slučajno ne morem čutiti nikakršnega sočutja do storilca. Do policista pač vsekakor. In do njegove družine. Ter do policistov nasploh, ki imajo pri svojem delu pogosto opraviti z neuravnovešenci vseh sort. Nič ne bi imela proti, če imajo policisti nekoliko višje plače, ne vsi povprek, pač pa tisti, ki delajo na terenu. A bi pričakovala tudi od njih korekten verbalni odnos do vseh ostalih javnih uslužbencev, ki vsak po svoje opravljajo tako ali drugače koristno delo.
Četrtič. To, kar se je zgodilo v Litiji, je čisto navaden kriminal. Nobenih velikih zgodb ni treba odkrivati ob tem. Vprašamo se lahko le, kako pred tovrstnimi ljudmi pri delu zaščititi policiste, kako to, da je vse več ljudi pri nas oboroženih, kje dobivajo orožje, koliko preprodajalcev so policisti prijeli in zakaj sploh se ljudje oborožujejo. Na kraj pameti mi ne pride, da bi se oborožila. Nimam pojma, zakaj bi se naj. Če živim pošteno, tovrstne potrebe ni.
Petič. Vse več nasilja je v družbi. To vidimo že na individualni ravni v medosebnih odnosih, za volanom, črna kronika pa je vse bolj strašljiva...Kaj storiti, da bi bilo tega manj? Bojim se, da tu poti nazaj ni.
Pa še naknadno, potem, ko sem se nekako pretolkla skozi strelčev blog: Kako so lahko takšnega človeka sploh sprejeli v vojsko. Kaj so počeli psihiatri?
Ni komentarjev:
Objavite komentar