Dan pred Marijinim vnebovzetjem me spremlja inferno. Že zjutraj mi je FB prijatelj na fotki na FB nalepil vražje rožičke na rdečo grivo, prijateljica je objavila novico, da je tik pred predvajanjem film Inferno. Moje počutje je bilo del dneva peklensko, kriva sem si sama, ker me je hudič skušal J Marije pa od nikoder.
Zdaj…če je inferno, in v njem peklenšček, je tudi kaj lepšega. Torej, Marija in vse kar sodi k njej, si mislim. In če je temu tako, in mora biti, ker smo Marijino vnebovzetje proglasili celo za državni praznik, zakaj, za peklenščka, vsi peklenščki na zemlji svinjajo kakor jih je volja, pa jih ne doleti nič kar bi pričakovali, da jih bo.
Dobro se namreč z dobrim vrača, pravijo, in obratno, pravijo. A praksa kaže drugače. Kot pravi moj ljubi, če bi bilo to res, ne bi bilo trpečih otrok, ker ti še niso storili ničesar za kar bi lahko bili kaznovani. OK, mi, odrasli, smo že druga pesem. Vsak je namazan s svojimi žavbami. In vendar ene žavbe nebesa tolerirajo, druge zopet ne. Ampak ja, seveda, nismo mi tisti, ki naj bi sodili. Sojenje pride po smrti. In to je menda pravično. No, vsaj enkrat si ga smemo obetati.
Jutri se bo Marijino vnebovzetje prileglo vsem. Tistim, ki jih mučijo dvomi o vnebovzetju, tistim, ki vanj verujejo in onim, ki bodo pač doma, če že tako zaukaže država. Upam, da ne bo kakšnega inferna v obliki naravne ujme. Peklenščki naj počivajo, Marije pa le ostanite še dolgo na Zemlji.
Ni komentarjev:
Objavite komentar