Samostojnost še še, enotnost pa ne

Čez nekaj dni bomo praznovali Dan samostojnosti in enotnosti. Če samostojni načelno še smo, pa enotni nikakor nismo. V vsem kar je mogoče, se delimo. Pustili smo, da so politikanti med nas zasejali neenotnost, nam nametali peska v oči, da smo spregledali bistvo. Danes ni stvari v tej mali državi, okoli katere bi se lahko še poenotili.

Delimo se na vse mogoče načine, spremo se okoli vsake, ampak res vsake stvari. Narod prepirljivcev, nevoščljivcev, povprečnežev, podkupljivcev, kradljivcev, smo postali. Svojo zavidanja vredno pozicijo med novimi državami članicami EU izpred nekaj let smo zapravili. Valjamo se na repu EU in malo je stvari, s katerimi se še lahko ponašamo.

Kaj je šlo v letih po osamosvojitvi narobe? Danes se zdi, da prav vse. Vsi povprek so skregani, ni ga področja, kjer bi vladala enotnost. In ker niso enotni, počasi izgubljamo tudi samostojnost. Vse bolj odvisni postajamo, vse bolj se z nami ukvarjajo drugi.

Kdo nas bo jemal resno, če nas posamezniki osirajo izven državnih meja, če še vedno tavajo v letu 1945, če so se tja uspešno ujeli tudi prenekateri, ki so bili rojeni mnogo kasneje. Kako naj nas jemljejo resno, če je skoraj vse kar se je pokrasti dalo, pokradeno. Če so nekoč ugledni gospodarstveniki po zaporih, sodiščih, ali pa še vedno na prostosti. Ljudje, ki so nam jih postavljali za zgled, so se izkazali za kradljivce. Ni čudno, da je toliko tudi malih lopovov in lopovščin.

Bili smo prvi na vasi, sedaj postajamo med zadnjimi v mestu. In za nas, žal, vse bolj velja tisto, na zunaj uj, znotraj fuj. Ni lepo, da nimamo kaj lepega povedati o svoji domovini, čeprav je v njej veliko vrhunskih posameznikov iz najrazličnejših področij, čeprav znamo biti srčni, ko nas po glavi udari naravna katastrofa, znamo prisluhniti ljudem v stiski, a ne zmoremo stopiti skupaj, da bi iz blata potegnili voz, s katerim se vanj pogrezamo. Škoda. Predvsem za naše otroke. Ki so precej brez perspektive, če bodo ostajali znotraj meja domovine. Nič lepega jim ne puščamo in nismo jim za zgled. Morda bodo nove generacije nam pokazale, kako bi morali živeti, delati. A kaj, ko se bojim, da za to ne bodo imeli priložnosti.

Torej, živela enotnost. Brez nje smo gótovi.

Ko je Celje očarljivo

Že vrsto let poslušamo jeremiade o mestnem mrtvilu sredi Celja. Lani in letos decembra pa vidimo, da ljudje pridejo v mesto, če se v njem kaj dogaja. Parkirišča so bila v soboto zvečer tako polna, da celo na železniški postaji ni bilo več niti enega prostega parkirnega mesta. Dan kasneje, v nedeljo, ko je Celje običajno kot mesto strahov, so bile ulice  tako polne, da smo se na zvezdi komaj srečevali.

Stojnice, kjer prodajajo kuhanček in razne priboljške za otroke, takisto. Ne vem pa, kako gre prodaja ponudnikom daril, oblačil, raznoraznih izdelkov. Na zvezdi prepevajo občasno zbori, razne vokalne zasedbe. Danes so bili to študentje iz skupine Il Divji :)

Tudi gostinski lokali v središču mesta so odlično obiskani, prireditve, ki jih prirejajo nekateri, privabljajo obiskovalke in obiskovalce. Mrtvila v Celju decembra res ne. Glede na to, da sem obiskala že kar nekaj krajev v tujini, ki slovijo po živahnem predbožičnem vzdušju, lahko mirno trdim, da Celje v teh dneh prav nič ne zaostaja za njimi. Zelo dobro bi lahko Celje december na celjskih ulicah prodajali tujcem kot enodnevno turistično destinacijo. Tako kot se prodajajo Salzburg, Celovec in številna druga mesta.

Celje se lahko pohvali še z eno zares izvrstno stvarjo. Ob nedeljah popoldne, ob 17.h, je v decembru brezplačen voden ogled po Celju. Danes se ga je udeležilo okoli 50 ljudi in prav super je bilo videti, kako so pozorno poslušali razlago vodiča Mohorja.

 Trgovci temu tempu, žal, ne sledijo. V petek so sicer odprli trgovine do 23. ure, tudi obiska je bilo kar nekaj. Žal je en tovrsten večer premalo. Pa tudi, trgovska ponudba v mestu ni najboljša. Že davno so trgovci vrgli puško v koruzo in obupano pozaprli slabo obiskane lokale. Škoda, ker so popularne blagovne znamke in trgovine le v City centru. Če  bi takrat, ko so odpirali lokale v trgovskih centrih, občina poskušala katerega od njih navdušiti tudi za manjše trgovine v mestu, bi bilo verjetno danes mestno jedro precej drugačno.

Je pa dejansko mogoče v mestnem jedru te dni najti marsikaj s čimer je mogoče obdarovati najljubše. Kar nekaj stvari je naprodaj na stojnicah. V Galeriji AQ, v umetniški četrti, je mogoče kupiti slike in fotografije celjskih umetnikov, v Pokrajinskem muzeju imajo odlično ponudbo, pa na to kar prepogosto pozabimo. Oni dan sem odkrila odlično trgovinico z raznimi estetskimi drobnimi darilci, minerali, nakitom...Tako da... sprehoditi se velja po mestu in človek odkrije marsikaj zanimivega.

Zato...pridite v mesto. Če to bere kdo, ki ni iz Celja, pa naj se morda prepriča na lastne oči. Fajn je. Vsaj v veselem decembru. In ja, na ulicah sem danes in včeraj videla nasmejane ljudi. Blagodejno.

Foto: Goran Radić

Tragedija zmešnjav

Da živimo v Deželici, kjer so stvari drugačne kot bi človeku velevala zdrava pamet, se počasi privajamo. Da je fanatizem v dobršnem delu ljudstva doma v Deželici pod Alpskim soncem, tudi. Nekateri verjamejo v boga, drugi v Janeza, tretji v politično stranko, četrti v že kaj.  Še najmanj nas je, ki bi verjeli v pravico, poštenje, v to, da smo pred zakonom vsi enaki. Zmešnjav v Deželici nikoli ne zmanjka. Žal gre vse redkeje za komedijo zmešnjav. Komedija namreč prerašča v tragedijo.

Da se je ustavno sodišče odločilo kot se je, ne bom komentirala. Sodb se ne komentira. Lahko si o njih mislimo kar si hočemo, a sodišče, še posebej ustavno, je tisto, katerega odločitve je treba spoštovati. Dejstvo je tudi, da laiki težko sodimo o odločitvah sodišča, saj za to nimamo potrebnega znanja.

Si pa lahko svoje mislimo o sicer pričakovanem cirkusu po izpustitvi. Ob retoriki, ki smo ji bili priča, me je spreletaval srh. Kot me vedno ob fanatičnosti katerekoli vrste. Z leve, z desne, usmerjene k bogu, k maliku. Da malikovanje še nikoli ni prineslo nič dobrega, nas uči zgodovina. Ta je modra učiteljica, a prepogosto preslišana.

Čudna zmešnjava se je včeraj godila tudi na novinarski konferenci Nogometne zveze Slovenije. Nastop selektorja Srečka Katanca je bil, milo rečeno, nenavaden. Čeprav je marsikaj od tega, kar je povedal, vredno vsaj temeljitega razmisleka, če že ne celo strinjanja. Je pa bil ogled posnetka novinarske konference precej Monty Pythonovski. Debelo sem gledala mimiko selektorja, poslušala njegovo retoriko in se spraševala, kakšna zmešnjava je to. Zadeva je bila komična in tragična hkrati. Da je lopnil po drugi trdnjavi nedotakljivih se mu, seveda, ne bo obrestovalo. Ker imperij vedno vrne udarec.

Potem sem prebrala še o zmešnjavi v enem od lokalov, kjer so kriminalisti od juhe odpeljali predsednika nadzornega sveta Darsa. Odreagirali so namreč na prijavo, da tam obeduje Robert Časar, za katerim je razpisana tiralica. Seveda se je izkazalo, da so pri župi zmotili napačnega Roberta. Gospod je zato lahko nadaljeval z obedovanjem, pravi lisjak pa se še vedno sprehaja kdo ve kje.

In če k temu prištejemo še zmešnjave, ki jih s polinformacijami povzročajo različne inšpekcijske službe, ko povedo, kako katastrofalno higiensko stanje je v nekaterih pekarnah in gostinskih lokalih, ne povedo pa poimensko za katere gre, pa zmešnjave na našem avtocestnem križu, pa zmešnjave, ki jih na individualni ravni prinaša življenje, je tragedija zmešnjav že skoraj popolna. Ter jabolka in hruške pomešane.

Še sreča, da je zima in so se pričeli zimski športi. Slovenske športnice in športniki vsaj tistim, ki so vneti navijači, polepšajo marsikateri zimski vikend z odličnimi uvrstitvami. Tisti, ki jih to ne zanima posebej, so prepuščeni samim sebi, da poiščejo v življenju stvari, ki so manj kaotične, ki jim življenje naredijo znosno. V bistvu je privilegij že, če si človek lahko v teh časih privošči ne spremljati medije. S tem mu je prihranjeno marsikaj. Tovrstna nevednost je dandanes  pravzaprav privilegij. Ali kot je zapisal Erich Maria Remarque: "Nikoli ne izgubi svoje nevednosti, kajti ne boš je mogel nadomestiti."

Al prav se piše bonbon ali bombon

Te dni sem že nekajkrat v medijih zasledila, da besedo bonbon pišejo kot bombon. Glede na to, da gre za medije, za katere vem, da gredo teksti, ki jih objavljajo, skozi roke lektorjev, mi je jasno, da očitno ne gre za napako, temveč za novo pravilo.

Pa sem malo pobrskala po netu in se podučila, da Slovar slovenskega knjižnega jezika že od leta 2001 navija za bombon, čeprav dopušča tudi bonbon. A se je v praksi vsa ta leta uporabljal bonbon. Srednješolski profesorici slovenščine zagotovo stojijo lasje pokonci, saj je tolikokrat poudarjala, kako je treba napisati bonbon. Ali kot se je slikovito razhudil ob neki spletni jezikovni debati na to temo neznani pisec: "Skoraj pol stoletja ste ti in tebi podobni slovenisti kur.. jeb... folk v glavo (tudi mojo prfokso v osnovni šoli in nato ona mene), da je EDINO PRAVILNO bonbon in bonboniera. Zdaj, kur.. star, ko te pamet zapušča, si se s svojo slovenistično bando spomnil, da je EDINO PRAVILNO bombon in bombonjera???" Seveda, primitivna argumentacija. A v bistvu zadene žebljico na glavico. Zakaj sprememba?

Sicer pa, naj se piše bombon ali bonbon, bistveno je, da so bonboni/bomboni nesramno dobri. S čokolado še posebej. So trés bon in meni bon bon :)

Manj kot imaš, več zapraviš - logično

Celjski City center so lepo prenovili. Trgovsko ponudbo so obogatili in kot berem, se lahko največje celjsko nakupovalno središče postavi s tem, da bodo poslovno leto zaključili odlično. Promet raste, tako v Celju kot v Mariboru, ugotavlja vodstvo, v Ljubljani pa nekoliko upada. Menda zato, pojasnjujejo, ker se znižujejo plače javnim uslužbencem. Ob koncu leta, ocenjujejo, bodo v City centru v Celju zabeležili 100 milijonov evrov prometa, kar je za dva odstotka več kot lani. Zabeležili pa bodo pet milijonov kupcev.

Seveda te logike ne razumem. Celje in Maribor se s kupno močjo pač ne moreta pohvaliti, beremo običajno v medijih. V trgovinah ne dajejo nič zastonj, vemo. Ergo...kdo so kupci? In da v Ljubljani promet upada? Non capito.

Ne vem, ali imam privide, da se vse več ljudi poslužuje nakupov v Lidlu in Hoferju, ali pa zgolj sodim po sebi? Tudi trgovine z oblačili v City centru niso dobro obiskane. Vsaj kadar grem mimo, ne. Oni dan sem si hotela kakšen kos kupiti v Modiani. Skoraj me je kap ob cenah za konfekcijo, ki jo prodajajo. Z dolgim nosom sem odplužila iz trgovine praznih rok.

V bistvu me veseli, če trgovine dobro poslujejo. To pomeni, da revščine vendarle ni toliko kot o njej poslušamo? Upam samo, da kakšnemu delodajalcu zato ne bo padlo na pamet, da je treba plače še bolj priškrniti, saj šoping očitno še teče.

Skratka, želim vam dober šoping, če imate s čim. Priznam, sama že dolgo kupujem samo še kar v resnici potrebujem. Brezglavega ali zdolgočasenega šopinga si že dolgo ne privoščim več. Ker se mi kriza kar dobro pozna. Blagor vsem tistim, ki se jim ne. Iskreno upam, da vas je čim več.

Za kaj bi bilo vse slabo za nekaj dobro?

En trapast slovenski pregovor je: "Vse slabo je za nekaj dobro." Precej tipično, trpeče, krščansko se sliši. Vse odpuščajoče. Z vsem sprijaznjeno. Ker...vse je za nekaj dobro. Ne vem za kaj bi bilo dobro, če je človek bolan, če je reven, če je brez službe, če je v stiski, če je izgubil otroka, če se mu dogaja slabo. Zakaj bi se veselil tega? Zakaj bi iz tega moral izvleči kaj dobrega?

Dvomim, da tisti, ki nimajo za preživetje, v teh dneh, ko se prodajne police bohotijo od artiklov vseh sort, uživajo. Povsod naokoli vse lučkasto, veselo, mrzlično nakupovalno, oni pa...česa naj se veselijo?

Ko prebiram, na primer, kako se razburjajo člani uprave slabe banke, ki naj bi jim 20 tisoč evrsko plačico mesečno prepolovili, se sprašujem, ali se takšni ljudje v teh dneh sprašujejo, kako je tistim, ki delajo za 500 evrov, ali tistim, ki ves mesec delajo, pa jim plače preprosto ne izplačajo, pa tistim, ki so brezposelni in bi z veseljem delali, pa nimajo kje...Kako mučen mora biti december za vse te.

Pa če pustimo vnemar materialno, ker pravijo, da denar, bogastvo, ne prinašata sreče. Tu so še povsem nematerialne stvari. Na primer. Zdravje. Če ga ni in človek še funkcionira, se nekako volja in veselje do življenja najdeta. V nasprotnem primeru volja verjetno pojema. In res me zanima, za kaj naj bi bila bolezen dobra. In kako naj bi bolezen človeka razsvetlila? Berem, kako nekateri, ki so zboleli, iščejo načine za ozdravitev. Alternativci si manejo roke, razni svetovalci kako se prehranjevati, takisto. In predvsem...pacienti so odlična tržna niša za marsikoga. Zato...čim več bolnih, da si bodo žepe lahko napolnili vse mogoči svetovalci.

Življenje pa je v resnici tako zelo preprosto in enostavno. Če si zdrav, zaposlen, solidno plačan, če nimaš posebnih materialnih skrbi, če si zasebno kolikor toliko srečen, je življenje lepo. Več kot je nad glavo nakopičenih težav, bolj bedno je vse skupaj.

Še najbolj pošteno je pred dnevi dejal ameriški milijarder, ki mu gredo na živce kolegi bogataši, ki jamrajo, koliko skrbi ima človek z veliko denarja. Na vprašanje, katere so skrbi, ki ga tarejo, je odvrnil: "Ni jih." Edino kar ga v življenju muči je: "Škoda, ker se mora enkrat nehati. To je edino, kar me spravlja ob živce."

In to je to. Ne nakladajte, dokler ste zdravi, materialno preskrbljeni, siti, imate streho nad glavo in ste zasebno kolikor toliko srečni. Pa četudi kaj od tega umanjka, še ni konec sveta. Življenje delajo lepo številne stvari. Le videti jih je treba. Po drugi strani pa, pretirano poveličevati ga, je prav tako brez smisla. Rodimo se, ne da bi se hoteli, odbrzimo skozi življenje, vsak po svoje, in nato odidemo. Na zadnji postaji smo vsi enaki.To je vse. Zato dovolj jamra in dovolj glupih pregovorov. Slabo ni za nič dobro, je pa res, da se marsikaj slabega da preživeti.

Zmešani Miklavž

Ko je bila Asja prvošolka ali drugošolka, sem jo na Miklavževanje peljala pred farno cerkev v Celju. Malo mi je bilo nelagodno. Skrbelo me je, da bi se preveč ustrašila parkljev. Nekaj časa je zumirala enega, ki je bil slabo maskiran, v usnjeni jakni je vihtel verigo, potem pa ugotovila: "Mami, to je ministrant." V starševski stiski, ko sem premlevala, ali naj ji pritrdim ali naj nekaj napleteničim, sem se odločila za slednje. Kmalu me je ustavila in rekla: "Ne, to je ministrant. Ga poznam, pa tudi jakno ima takšno." Skrivalnic je bilo tako konec.

Miklavževanje smo seveda kljub temu tudi v prihodnjih letih imeli. Vse do danes, ko je Asja že študentka. Pa je Miklavž tokrat obdaroval njo in njenega Jana. Ker ima za obhoditi veliko otrok, je k njima prišel že malo prej. Zelo sta se ga razveselila in z veseljem pogledala v vrečki. Janu so se zasvetile oči, nato pa je obraz postajal vse daljši.

Nato sta bruhnila v krohot. V njegovi vrečki so bile namesto moških nogavic ženske debelejše žabe za številko noge od 43 do 46. Kako so se Miklavžu prikradle v nakupovalno vrečko, se senilni starec ni spomnil. Je pa poskrbel za obilo smeha. Sedaj bo prebrskal vrečke in poiskal pravo darilo zanj.

Še na Miklavža se ni več mogoče zanesti :)

Nestrpneži

Čeprav se na trenutke zdi, da smo narod ovac, smo hkrati tudi neverjetno nestrpni in agresivni. To se najbolje kaže v prometu. Toliko histerikov in agresivnežev kot jih je za volanom v Sloveniji, ne srečaš zlepa. Zato tudi ni čudno, da je toliko prometnih nesreč.

Na avtocestah je nacionalni šport, da se ti nekdo prilepi na odbijač, ko po prehitevalnem pasu voziš s 140 km/h in prehitevaš prikoličarje. Ker jih, seveda, ne moreš preskočiti, jih je pač treba prehiteti. A histeriki za volanom ob tem povsem ponorijo. Trobijo, mežikajo, vklapljajo smernike, krilijo in nato, ko končno prehitiš, vsi penasti odbrzijo dalje. 

Kot redna uporabnica štajerske AC ugotavljam, da so najbolj agresivni in podivjani vozniki kombijev. Po možnosti belih. Zanimalo bi me opraviti sociološko raziskavo o profilu voznikov teh kombijev. To morajo biti svojevrstni tiči. Da o onih z romunskimi registrskimi tablicami sploh ne izgubljam besed. Ti nenadoma zavijejo z enega na drug vozni pas, in če imaš oči na pecljih ter kanček sreče, se trčenju izogneš.

Druga sorta kalibrov je peščica voznikov, res so v manjšini, ki v prestolnici norijo v križiščih. V jutranji konici je tam, razumljivo, gneča. Naj se vam ne zgodi, da se kje križišče za nekaj sekund zamaši, vi obstanete tam za nekaj sekund, na nasprotni strani pa se prižge zelena luč. Folk kot poblaznel stopi na plin, prihrumi in se ustavi nekaj milimetrov od vašega avta, ob tem pa doživljajo živčni zlom. Najboljši recept v takem trenutku je ohraniti mirne živce, se smehljati in opazovati, kako jim para sika iz ušes, na usta prihaja pena, v lica pa zaripnejo.

In še ena sorta poblazneležev za volanom je. To so frajerji, ki kot poblazneli vozijo v krožišča. Jasno je, kako se vstopa in izstopa iz krožišča, kdaj nakažeš smer in kdo ima prednost. A včasih se zgodi, da je gneča velika in čakaš, čakaš, čakaš na vstop. Potem zagledaš vozilo, ki še ni v krožišču. Ti bi lahko mirno vstopil vanj, če ne bi nestrpnež v onem vozilu, ki se približuje krožišču, pohodil plin in kot poblaznel švignil vanj, ker...ti me pa ne boš, baba, prehitela.

Potem so še brezštevilne variacije na zgoraj opisane teme. Vsak teden kaj novega. Izvirnega. In varnost izzivajočega. Razumem, dečki, da ste v življenju nezadovoljni, nervozni in da se vam neizmerno mudi. A tako grozno zoprni ste, da vas res že zelo težko gledam. Še sreča, da ste vendarle v manjšini.

Kolektivna norost?

Danes je dan, ko se bežno spomnimo tudi, da se je na ta dan rodil France Prešeren. Dneva, seveda, ne slavimo, ker v skladu s kolektivno norostjo slavimo dan njegove smrti. To je pač bolj slično slovenski duši in ravnanju. Slaviti smrt največjega pesnika. Če je največji, zakaj bi se veselili njegove smrti? A takšni smo, aktiviramo se, običajno, ko je prepozno. Po smrti smo sposobni komu priznati njegove vrline, zasluge. Dokler je med nami, mu talente, uspehe in podobno raje zavidamo.

Čuden narod smo. Privoščljivi slabo. In vedno pripravljeni na razprtije na vseh ravneh. Smo tudi odličen material za to, da če se ne spremo sami, nas uspešno sprejo tisti nad nami. Ker smo upogljivi. Na vse strani. Kamor piha veter, pogosto. Ob tem pa spregledamo bistveno: da je z nami mogoče z lahkoto manipulirati. Domišljamo si, da o čem odločamo, ob tem pa spregledamo, da se vrtimo v začaranem krogu iz katerega v zaslepljenosti niti ne iščemo izhoda.

Tudi mit o marljivih, pridnih in poštenih Slovenkah in Slovencih se je v zadnjih letih dokončno razblinil. Lopovščin vseh vrst je toliko, da jim komaj uspemo slediti. Zapori bodo počasi pretesni za vse, ki sodijo vanje. Zanimivo, kako nihče od veljakov, ki defilirajo vanje, ne zardeva, ne čuti krivde in so prepričani o svoji nedolžnosti. Verjetno smo edina dežela na svetu, ki premore toliko poštenjakov v zaporih.

Kolektivne norosti, ki preveva deželico, bi se bilo nujno potrebno znebiti. Kako? Prvi pogoj, se mi zdi, je, da bi ljudje postali bolj strpni, kultivirani, pripravljeni poslušati in slišati drug drugega. Drugi pogoj, da misli in dejanja usmerimo v prihodnost in se odlepimo od leta 1945. Živimo namreč na pragu leta 2015. Tretji pogoj, da glave uporabimo za to, da z njimi razmišljamo, da se čim bolj izobrazimo in da znanje, ki ga premoremo, izkoristimo. Nujno je treba tudi znati zabavati se. Svetobolje, ki ga zganjamo na vseh ravneh in apokaliptične napovedi nas ne bodo pomaknili v prihodnost. Predvsem pa...začnimo končno sodelovati.Spoštujmo različnost in jo vzemimo kot bogastvo, ne pa kot razlog za razdvajanje. Voz bomo iz blata lahko potegnili le s skupnimi močmi.

Še veliko je tega, kar meljem na to temo v glavi, pa bodi dovolj.

Besede

Ta vikend je bil siv. Naredila si ga bom pisanega, sem zapisala na FB v soboto zjutraj. In sem to tudi storila. V mislih sem imela žive barve. A so del pisanosti tudi tiste, ki to niso. Tudi črna. In pozno popoldne se je priplazilo precej črnine.

Kakor koli imam rada socialna omrežja, medije in novinarstvo, ali pa ravno zato, se je že precej pred tragedijo, ki se je zgodila na eni od mariborskih srednjih šol, tudi v moji glavi pričelo, ne prvič, pojavljati kup vprašanj. Predvsem o vseh nas. Ki tako hitro obsodimo, ki tako premalokrat premislimo, preden kaj bleknemo, ki tako hitro drvimo skozi življenje, ki od nas zahteva hitro odzivanje na vseh ravneh, da nimamo časa sesti, premisliti, predvideti, kaj lahko povzročijo besede, dejanja.

Zato se velja zamisliti. Pri sebi. Kako se umiriti, kako si vzeti čas, da bi res trikrat premislili, preden kaj bleknemo. Se zavedati, kakšno uničujočo moč lahko ima beseda. Kako gnusno je obrekovati in kako preveč se nas tiče vse drugo, samo lastna življenja ne.

Zato je rokovanje z besedami sila odgovorno. Tudi zasebno, kaj šele javno. Kakorkoli je mogoče z besedami ubesediti toliko lepih stvari, je z njimi mogoče tudi neznosno prizadeti. Vsak od nas je to gotovo že kdaj občutil na lastni koži. Zato...naj bo jezik počasnejši od glave.

Celje: Brzina je naša vrlina

Rakušev mlin je lep primer neverjetne hitrosti in učinkovitosti mestne oblasti in inšpekcijskih služb. 6. oktobra je ta objekt iz leta 1903, ki je bil spomeniško zaščiten, saj je veljal za enega najboljših primerov slovenske industrijske arhitekture ob prehodu iz 19. v 20. stoletje, zagorel. Komaj mesec dni kasneje je občina bliskovito že izbrala podjetje, ki bo stavbo porušilo, inšpektor pa izdal nalog, da je rušenje potrebno izvesti. Še več. Stavba je menda tako zelo nevarna, da so se preiskave vzrokov požara najprej ustrašili kriminalisti, potem pa še bližnji Lidl, ki je raje zaprl štacuno in verjetno računa, da bo za čas zaprtja vsaj dnevni izkupiček pokrila občina.

"Imamo kaj za pokazati," je bil predvolilni slogan celjskega župana. In glej, res. Zgodilo se je. Že dan po volitvah je bilo kaj videti. Kadilo se je do nebes. Sedaj lahko aplavdiramo neverjetni učinkovitosti. Potem, ko je objekt desetletja propadal, in se je zanj fučkalo najprej Kovinotehni, potem Mestni občini Celje, ves čas pa "spomeničarjem", zanj pa se je pretežno fučkalo tudi Celjankam in Celjanom, je zadevo temeljito, hitro in učinkovito rešil požar. Morda bo zemljišče že na pragu novega leta očiščeno, pripravljeno, da ga občina proda najboljšemu ponudniku, ki bo območju dal vsebino. Morda bo tam pokrito družinsko otroško igrišče, kot sem prebrala v predvolilnih županovih načrtih?

Če morda niste vedeli, celjskega župana:"Skozi življenje vodi moto, da sta optimizem in dobra volja najboljši orodji za reševanje težav. S problemi se sooča in jih poskuša reševati. Najbližje, prijatelje in sodelavce vedno bodri z besedami, da če si ne želiš na Triglav, tudi na Everest zagotovo nikoli ne boš prišel. Tako jim vliva novih moči in volje, da so se pripravljeni spoprijeti z vsemi preprekami na poti do uspeha."

Ergo...kaj bi ujčkal propadlo, škrbinasto stavbo, če lahko namesto nje zrase nova lepotica, v občinsko blagajno pa od prodanega zemljišča kane kakšen evrček. S problemom se je učinkovito po požaru soočil, sedaj ga rešuje, s sodelavci pa se verjetno bodrijo, ko prebirajo peticije, bloge in novinarske članke, ki tarnajo nad usodo Rakuševega mlina, z besedami: "Za svakim dobrim konjem diže se prašina." In pot do uspeha jim je zagotovljena. Če bo tu, na primer pokrito družinsko otroško igrišče, bo javnost utihnila, saj bi težko nasprotovali čemu takšnemu. Zato z zanimanjem čakam razplet dogodkov.

 

Vsi bogati, vsi enakopravni

Da pravice ni na svetu, je vedel že hlapec Jernej. Manj kot imaš denarja, manj je tudi pravic. Žalostno. A resnično. Na vseh ravneh. Povsod po svetu. Vsi bogati, vsi enakopravni.

Če je človek zdrav, se z življenjem še kar nekako spopada, ko mu hrbet obrne zdravje, pa še kako postane pomembno koliko ima kdo pod palcem. Načelno, seveda, ne. Načelno smo vsi, ki plačujemo v zdravstveno blagajno, enaki. Načelno je zdravstvena oskrba v Sloveniji dobra. A hudič, kot vedno, se skriva v podrobnostih.

Ko te napade kakšna posebej zahrbtna bolezen, ki ji ne vedo vzroka in tudi leka ne, je zelo pomembno, kakšno zdravstveno oskrbo imaš, koliko se sam informiraš o stvareh, v končni fazi pa tudi, če si si v stanju plačati zdravilo, ki še ni na listi brezplačnih zdravil. Za ljudi z MS zaenkrat še ni zdravila. So zaviralci, ki enim pomagajo bolj, drugim manj. Zdravila so draga, zato jih mora odobriti zdravniška komisija. V glavnem jih odobri. Če si star pod 50 let  je možnost za to, da jih dobiš, večja, po 50. letu precej manjša. Očitno je 50 čarobna prelomnica. Zato "komaj čakam", da bom v najboljših letih :)

Raziskovalci po vsem svetu neumorno iščejo zdravilo za MS, a ga še niso iznašli. Pojavljajo se neprestano nova, ki vsaj lajšajo težave, ki jih prinaša MS. In komaj tri mesece menda je na slovenskem tržišču zdravilo, ki naj bi odlično pomagalo bolnikom z MS, ki zelo težko hodijo. A je zdravilo trenutno na voljo le, če ga plačaš iz svojega žepa. 235 evrov na mesec. Še pred nedavnim je bil ta znesek 470 evrov. Sedaj so ceno prepolovili. Na misel so mi prišli pametni telefoni, ki so astronomsko dragi, ko pridejo na tržišče, potem jim cena pada. Očitno je tako tudi z zdravili. In se vprašam, koliko znaša realna cena.

Kakorkoli, sedaj sem si zdravilo privoščila. Privoščila, ja, ker je absolutno luksuz za moj proračun. A zdravilo odlično deluje. Učinek je bil viden že po prvi tableti. Res je, da nimam pojma kaj bo, če jih bom jemala več let, ker so na tržišču v svetu šele dve leti. Stranski učinki so vsemogoči. A pravzaprav...človek nima kaj izgubiti. Razen denarja. Če ga ima vsaj toliko, da si to še lahko privošči. Menda bo čez nekaj mesecev to zdravilo na stroške  zdravstvene zavarovalnice. Menda.

In tako smo tudi v bolezni državljani razdeljeni vsaj na troje. Na tiste, ki si zdravilo še lahko kupimo, na one, ki to storijo brez težav in na one, ki lahko o tem samo sanjajo. In potem pobrskaš po netu in vidiš, da o izkušnjah s tem zdravilom v Sloveniji ni mogoče prebrati ničesar. V lekarni, kjer so mi jih izdali, si je mlada farmacevtka res prijazno vzela čas, da bi mi odgovorila na veliko vprašanj, čeprav je priznala, da z zdravilom nima nikakršnih izkušenj in da še nihče od 4 uporabnikov, ki so doslej pri njih kupili to zdravilo, ni podal povratne informacije. Zato sem ji obljubila, da ji bom prišla poročat, kako delujejo name. Da bo lahko povedala ostalim, ki bi morebiti prišli ponj. Ja, tudi na telefonsko številko, ki je zapisana v navodilih za zdravila, kamor prosijo, da sporočamo vse morebitne stranske učinke, bom poročala. Morda moja izkušnja komu kaj pomaga. Predvsem pa...držim pesti, da me zdravilo "zadane" tako kot je treba. S čim manj stranskimi učinki.

Slovenski milijonarji ali ta veseli dan zavisti

Danes smo dobili vsakoletno kost za glodanje. Objavljena je bila lestvica sto najbogatejših Slovenk in Slovencev. To je nekaj za nas. Da se sprehodimo po njej in modrujemo ter se čudimo. Malce tudi zavistno pobliskujemo z očmi, po glavi pa se nam podijo vprašanja, na katera si ne znamo odgovoriti. Najbolj fino je pomodrovati, kdo je tam upravičeno in kdo ne, potem pogledamo, koga poznamo in ko ga odkrijemo, se čudimo: "Tale? Le kako?" Ob vrtoglavih milijonih si skušamo predstavljati, kako je videti toliko denarja v živo. Kaj vse je treba postoriti, da ga zslužiš, pa se niti ne vprašamo, ali pa vprašanje zanemarimo.

Skratka. Ta veseli dan naslajanja, zavisti, gostilniških debat se tako prične in traja, traja, traja. Pravzaprav se lahko še tako postavljamo v pozo, kako nas to ne zanima, kako se nas ne tiče, kako brez veze je vse skupaj, dejstvo je, da je lestvica zanimiva. Bi pa bilo fino, če bi morda mediji poiskali najzanimivejše z lestvice in nam jih v naslednjih mesecih podrobneje predstavili. Fino bi bilo namreč brati uspešne zgodbe. Morda bi se celo kdo iz kakšne kaj naučil.

Ko prebiram te številke, ki se štejejo v več milijonih, si ne znam predstavljati, kako jih zaslužiti, kaj vse je potrebno znati, postoriti, čemu vse se odreči in koliko od tega denarja sploh je mogoče uspešnemu podjetniku potrošiti za vse tisto za kar se nam, ki tega denarja nikoli ne bomo videli, zdi, da bi ga znali porabiti.

In v tem je verjetno bistvena razlika med onimi, ki imajo, in tistimi, ki nimamo. V tem namreč, da oni ne sanjarijo o tem, za kaj bodo porabili prisluženi denar, temveč o tem, kaj storiti, kaj znajo, da ga bodo zaslužili. Sanjači o denarju, ki ga nikoli ne bomo videli, se bomo morali zadovoljiti s svojo povprečnostjo in dejstvom, da so sanje dovoljene, a ne prinašajo dobička. Pa lahko noč in lepe sanje.

Napačna vzgoja

V otroštvu se spomnim, kako se je mama jezila, če sem po žepih oblačil, ki sem jih dala v pranje, valjala kovance, ki so potem rožljali v pralnem stroju. Še huje je bilo, ko se je kakšen bankovec za 10 dinarjev, oni, veste, ki je bil rjav in na njem rudar, opral, in prišel iz pralnega stroja precej spran. Pa sem jih znova  slišala, kako da denarja ne pobiramo na cesti in da gre z njim skrbno ravnati, vsekakor pa ga ne prati.

Zadnje čase vidim, da sem bila vzgojena povsem napačno. Mama ni imela pojma Pranje denarja je namreč in. Sedaj je sicer malo demode, a v minulih letih je bilo v trendu. Seveda šalabajzerji, ki smo bili vzgojeni napačno, v okviru nekih arhaičnih modelov o mirnem spanju, mirni vesti in trošenju v okviru tega kar zaslužimo v službah, tega nismo vedeli. Zato smo se ves čas čudili, od kod nekaterim blazni denarji, odlični avtomobili, razkošne hiše in podobno. Sami pa smo ob solidnih plačah lezli skozi mesec.

Zato še danes znam prati le perilo. To je moj skrajni pralni domet. Kako bi uštimala pralni stroj za pranje denarja, se ne morem domisliti. Verjetno nimam pravega. In trgovci z belo tehniko jih nimajo naprodaj. Čeprav....Gorenje je blizu Šoštanja in ne gre mi v glavo, kako so v Šoštanju denar znali oprati, v bližnjem Gorenju pa takšnega pralnega stroja za tržišče niso znali izdelati.

Kakorkoli, obsojena sem na pranje cot. Do smrti. Denar pa...eh...ni vse v denarju. Samo, fajn bi ga pa bilo imeti, kajne. Eh ja, kaj vse bi znala početi z njim...

Namesto pelcev gore sveč - kdo jih ima več

Ker so te dni precej morbidni dnevi, praznujemo namreč Dan mrtvih, pa čarovnice smo dan prej uvozili, potem je tu še reformacija in z njo povezana prva slovenska knjiga in knjižni jezik, kar je nekaterim toliko kot nič, se mi misli vrtinčijo okoli smrti, britofskih navad, metel, urokov in podobnega.

Vsekakor sem Asji že povedala. Mene obvezno raztrosite. Nobenih spomenikov in obveznega romanja na grob. Kdor se me želi spominjati, se me bo spominjal v mislih, upam, da se bo ob tem kdaj tudi nasmejal. Romanje na grob in spominjanje ob rajnkega pepelu zame res ni potrebno.

Že davno sem se sprijaznila, da tako kot nimamo vpliva na rojstvo, ga tudi na smrt nimamo. Pride, ko pride. Fino je, če pride šele takrat, ko vidiš, da so se otroci osamosvojili, se znašli v življenju in so srečni. Če je tako, se smrti ne gre bati. V vsakem primeru pa...fino je, da ne vemo, kdaj bo konec. Ker, v nasprotnem primeru, bi bilo hudičevo težko, ko bi se bližal dan D.

Jutri, pa tudi že danes, se obeta prvonovembrska folklora. Pelc mantlov na pokopališčih praktično ni več. Nadomestile so jih sveče. Kdo jih bo nagrmadil na grob več? Igra se igra, kdo jih ima več in kdo bo prinesel lepšo ikebano? Katere rože je kdo posadil? Če to tuzemce osrečuje, pravzaprav nič hudega. Ne razumem pa mode, ki se je na pokopališčih razpasla zadnja leta. To je kraja ikeban. Kakšna gnidurina mora biti človek, ki se loteva tovrstnih podvigov. A ker jih je v družbi vse več, seveda, niti ni tako čudno, da jih je zaznati tudi na pokopališčih.

K sreči se pokojniki ne morejo obračati v grobu, ker so v glavnem upepeljeni. Tudi sveče dvomim da pridejo šteti. Kot jim je tudi povsem vseeno kakšna ikebana leži tam. Torej pokopališko folkloro zganjamo predvsem zase. Na pokojne pa, upam, mislimo tudi, oziroma predvsem, drugače.

Ovce blejajo, volkovi plenijo po svoje

Norosti je vse več. Ne vem, kako je z ono, diagnosticirano, vsekakor pa je je vse več okoli nas. Novice v medijih kot da so vse iz rubrike "Saj ni res, pa je", fenomeni, ki vznikajo, so vedno bolj spominjajoči na norost, svet se vse bolj vrti v noro smer.  Pravzaprav...bolj nor, bolj normalen za 21. stoletje, bi lahko bilo geslo za današnji čas.

Poleti so se polivali z ledeno vodo za dober namen, sedaj po socialnih omrežjih "drsi" polž, vsake toliko prileti na mail kakšno na pol blazno sporočilo, kaj se bo zgodilo če bom..., na FB kar naprej ona obvestila v slogu: "Deli, če imaš hčerko in jo imaš rad..." In folk deli, klika, všečka...

Neverjetno, kako se čredni nagon v kriznih časih krepi, čreda ovac se širi, trop volkov pa vse pogosteje lop po njej. Trop volkov se ne širi bistveno, krepi pa se njegova moč, ker ovce blejajo in nemočno čakajo na...kaj? Apokalipso? Na boljše čase vsekakor ne več.

Saj res. Boljši časi. Ko smo v konec osemdesetih sanjali o svoji državi, je v ljudstvu tlelo upanje, kako bolje si bomo znali postlati sami. Ko smo si postlali sami, je tlelo upanje, kako dobro nam bo, ko se bomo pridružili Evropski uniji. Ko smo vstopili vanjo, smo ponosno utripali s trepalnicami, ko so nas predstavljali kot novo zvezdo Evrope. Potem smo se greli na tej slavi. Malo zaspali. Postajali vedno bolj ovčičasti, ker saj nam je kar dobro večinoma šlo. In nismo videli, ali hoteli videti, kaj se dogaja z volčjim tropom, ki se je krepil.

Potem se je približala gospodarska kriza. Sprva smo jo samozavestno, skoraj pomilovalno, opazovali, dokler ni z velikim valom pljusnila tudi na nas. Iz nove zvezde Evrope smo se prelevili v zvezdico zaspanko. Prehitevali so nas po levi in po desni. Volčji trop si je nagrabil kar se je nagrabiti dalo. Koliko približno znaša njihov plen,  nam verjetno ne bo nikoli povsem jasno, vemo pa, da bomo ovčice za to plačevale. Kar že dobro občutimo na lastnih plečih. Eni, žal, zelo hudo. Drugi (še) malo manj. Tretji pa sploh nikoli ne bodo. Na boljše čase ne vem, če kdo še sploh misli.

In kaj pomaga jamr v mojem slogu? In jamr po medijih? Popolnoma nič. Ta je iz rubrike: "Govorili smo. Howk." S to razliko, da ko je to izrekel indijanski poglavar, se je kaj dejansko zgodilo. Ko blejemo mi, pa se volčji trop zagotovo zabava in si misli, naj ljudstvo nori, ovčičasto je, in ko bo zrelo za zakol, se bomo dokončno pomastili z njim. Za ovce rojeni, za ovce smo bili vzgojeni.

 

Pozabite na gostišče Rus, to je sedaj dvorec Rus

Se vam je že zgodilo, da ste šli nekam, kjer niste pričakovali ničesar, nato pa se je vse skupaj odvilo divje nenavadno? Danes sem bila v Šentvidu pri Lukovici. V nekoč zelo popularnem gostišču Rus je bil literarni večer slepega pesnika Sebastjana Kamenika. Kaj sem počela tam? Spremljala sem Geca, ki je z zasedbo Sorodne duše nastopil na tem večeru. Že dolgo, leta in leta, nisem bila v tem gostišču, sva se pogovarjala na poti tja, in prav zanima me, kako je danes.

Ko sva parkirala, mi je v oči padel napis Dvorec Rus. Dvorec? A je vedno pisalo dvorec, sem si belila možgane? Hm, morda sem kaj pozabila, sem si rekla. Nato sva vstopila in...padla v čisto drugo stoletje, v nenavadno, a prijetno, okolje, v nek salon, kjer sem najprej pomislila, da nas je pričakala neka nevesta, nato pa ugotovila, da je dama iz prejšnjih stoletij.

Ne, tudi dama iz prejšnjih stoletij ni bila, se je izkazalo, pač pa ena od članic Skrinjice, društva za ohranjanje in oživljanje kulturne dediščine. Nato so začeli prihajati. Grajski pisar, pa dame v srednjeveških oblačilih, pa dama,ki je naredila drevesne karte, pa druga, ki se spozna na angelske karte...

Počakajte, a to ni več gostilna, sem bila zmedena? Ne, ni več, so me podučile. Oziroma je, kadar se najavijo skupine, ki želijo t.i. večerjo v temi. Torej okušanje jedi z zavezanimi očmi. Mogočna stavba, ki je iz leta 1695, je spremenjena v  srednjeveško hm...meščansko? hišo, kjer najdete budoarje, ogromno rodbinsko knjigo, jedilnice s starinskimi servisi, nekaj glasbenih sob s starimi napravami za predvajanje glasbe in z dvorano, kjer se običajno odvijajo poroke, enkrat mesečno pa dogodki kot je bil današnji literarni večer.

Potem se je pričel literarni večer. Kot v nekem srednjeveškem budoarju, s stoli, kjer so sedeli domačini iz 21. stoletja in dame ter gospodje v srednjeveških oblačilih. Povsem nenavadna scena.

Sorodne duše so ubirale strune in kohon z glasbo iz 21. stoletja, Sebastjan je predstavljal sodobno poezijo, vse skupaj pa je kljub temu imelo pridih starega.

Po literarnem večeru se je večina spustila v vinsko klet. sama pa sem se pomudila v krasnem in zanimivem pogovoru z grajskim pisarjem, ki se pogosto mudi tudi v Žički kartuziji, kjer piše v kaligrafski pisavi, pred dnevi pa se je vrnil iz Riminija, kjer se je Žička kartuzija, ki bo prihodnje leto praznovala 850 letnico obstoja, predstavila na turistični borzi. Menda zelo odmevno.

Nato mi je gospa, ki je naredila drevesne karte razložila pomen le-teh. Gospa z angelskimi kartami mi je pogledala vanje. Gospod, ki je lastnik bližnje avtomehanične delavnice, sicer pa sedaj lastnik dvorca, oblečen v srednjeveška oblačila, se mi je kot za stavo podpisal kot Wolfgang Amadeus Mozart. Pisar mi je s kaligrafsko pisavo napisal ime, opremili so me z razglednicami, prospekti. povedali, da se pogosto tako oblečeni odpravijo v staro Ljubljano in po Sloveniji ter predstavljajo dvorec.

In ko sem po treh urah izstopila iz mogočnega dvorca Rus na parkirišče v 21. stoletje, sem bila opijanjena od množice vtisov, presenečena, navdušena, da sem v neki hiši srečala kup ljudi, ki so me fascinirali s pozitivno energijo, entuziazmom, voljo do promocije nečesa kar jih veseli. V bistvu, zataknjeni v času. Nazaj v preteklost. Nobl je bilo.

Čista jeba

Seveda je bilo pričakovati, da bo Čista jeba dečkov iz Rogatca sprožala različne odzive. Čeprav narod benti levo in desno je hudič, ko se "jeba" pojavi na radijskih valovih, ker...saj veste, naši otročki na radiu tega ne smejo slišati, če fotr vsak dan zganja mnogo bolj sočne, pa je, seveda, del družinske folklore.

Čista jeba je lahkoten, zafrkljiv komad, ki gre odlično v ušesa. Če bi bila čista jeba, ki spremlja naš vsakdan tako lahkotna, kot lahkotno zveni Čista jeba, bi bilo pravzaprav fino. Ker pa je čista jeba na celi črti in nič ne kaže, da bi zlezli v kratkem iz nje, je situacija precej bolj resna. In prav nič lahkotna.

V bistvu je jeba doma, v Evropi in na svetu vobče. Je sploh kje, kjer je ni? Verjetno že. A teh kotičkov je vse manj. K njej izdatno pripomoremo tudi sami. Ker se medsebojno gnjavimo, ker etiketiramo, ker izključujemo, ker je tako fino otresati jezike in pometati pred tujim pragom, domačega pa pustiti lepo zaprašenega.

Da je čista jeba tudi del evropskega vsakdana mi postaja jasno ob cirkusih, ki spremljajo tokratno imenovanje evropskih komisarjev. Naenkrat se ves evropski parlament spozna na energetiko in kar naenkrat so vsi neverjetno "duhoviti" in premlevajo o na videz eksotičnih veščinah, ki jih med drugim obvlada slovenska kandidatka za evropsko komisarko ter se jim cinično posmehujejo. To dokazuje zgolj njihovo maloumnost in vkalupljenost v svoje okostenelo razmišljanje.

Čista jeba bo, dokler ne bomo izstopili iz ozkoumnosti, dokler bo tako fino metati polena pod noge drug drugemu, dokler se bomo razdvajali, ne mislili s svojo glavo, dokler ne bomo uvideli, da smo na koncu vsi na istem. V čisti jebi.

Zrcalce, zrcalce na steni povej, kateri največji je osel v deželi tej

Z zanimanjem sem prebrala članek o postranskih zaslužkih evroposlancev. Sedaj vidim, da so to jako sposobne dame in gospodje. Nekateri lahko opravljajo 68 dodatnih dejavnosti, nekateri redijo več kot sto ovac, poleg tega se ponašajo s tem, da opravljajo notarski poklic ter sedijo še v upravnem odboru notarskega združenja, evroposlanka, ki je potožila, da ji je v evropskem parlamentu dolgčas, se zabava poklicno kot odvetnica in tako naprej in tako dalje.

Podatke je danes obelodanila organizacija Transparency International. Ob branju se mi je dvigal želodec. Ti, ki v Bruslju mlatijo res velike denarje, si drznejo soliti pamet Evropejkam in Evropejcem kako je potrebno varčevati, zategovati pasove. Oni pa brezsramno mlatijo enormne količine denarja za kaj? Za to, da se dolgočasijo, da opravljajo več deset funkcij poleg poslanske in da so za vse mastno plačani.

Lahko smo pomirjeni. Evropa očitno ne smrdi nič manj kot slovenska kloaka. Zato nikarte zardevati, ko gledate kolobocije z evropskimi poslanci. Mi naj bi zardevali zaradi samoprecenjene bivše predsednice vlade? Mi bomo izgubili ugled? Mi naj se posipamo s pepelom in ponižno trepetamo pred Brusljem?

Ob branju poročil kakršno je uvodoma omenjeno, ne zardevam več pred nikomer. Svoj delovnik oddelam, vsak dan preko osem ur, za to sem solidno plačana, niti slučajno nimam možnosti služiti še postrani, ker me služba dovolj zaposluje in ker preprosto nisem superwoman, ki bi ji bilo dano v enem dnevu opraviti več deset služb. 

Ja, pošteno jezna sem, ko berem vse to. In ne, ne verjamem več v tisto glupo slovensko: smo skromni, pošteni in lahko vsaj mirno spimo. Prepričana sem, da povsem mirno spijo tudi oni drugi. In še pošteno se nam lahko smejijo v naše naivne ksihte. Ob branju tovrstnih člankov se počutim kot prvovrstni, nesposobni osel. In to verjetno tudi sem.

Kriza pameti

Okoli nas je v kriznih časih vse polno tistih, ki svetujejo kako in kje privarčevati. "Najraje" imam nasvete tipa kako znižati stroške ogrevanja. In potem nasvet: bivajte v nizkoenergetski hiši. Of kors. Sedaj se bomo nemudoma lotili gradnje in to gradnje nizkoenergetske hiše,ker je to zagotovo zelo poceni in za čase, v katerih smo, zelo prikladno. Ne vem kdo piše blesave nasvete, vsekakor pa nekdo, ki nima niti trohice občutka za slovensko realnost. Tisti, ki nizkoenergetske hiše imajo, niso ravno reveži, tisti, ki se težko plazijo skozi mesec pa lahko o nizkoenergetski hiši samo sanjajo.

Krizni časi so očitno odlično gojišče za vseh sort šarlatane, kvazi svetovalce, nekateri mediji pa pogosto brez razmisleka dajejo prostor le-tem. Berem vse bolj nemogoče zgodbe, ki bi jih lahko umestila zgolj v Zabavnikovo rubriko Saj ni res, pa je. Zdravilcev je na tone, vsak je najboljši. Farmacevstka industrija nas po njihovem zastruplja. Uradna medicina ji asistira. Ljudje razlagajo, kako so prenehali jemati zdravila in je z njimi nenadoma vse v redu. Včasih se mi zdi, da znanost sicer zelo napreduje, ljudstvo pa se z miselnostjo vrača v srednji vek. Za čisto vsako, pa naj bo še tako za lase privlečena,idejo, se najde kup primerkov, ki jo bodo kupili. To, se mi zdi, je najboljša tržna niša v kriznih časih. Služiti na naivnosti in obupanosti ljudi.

Prav fascinantno je, kaj vse ljudstvo kupi. Oni dan sem gledala Polnočni klub. Kaj vse so nabluzili zdravilci različnih sort v eni uri, to glava ne more predelati v enem letu. In kakšno bluzenje brez repa in glave.

Res je, da so časi zoprni, ljudje so v hudih stiskah, izkoriščani so, in potem se zatečejo še k izkoriščevalcem druge sorte, ki jim obljubljajo nemogoče, za to pa vlečejo poslednje denarce iz njih. Okoriščati se z nesrečo, boleznimi in podobno je podlo. A koga briga. Glavno da posel cvete. Od nečesa je pač treba dobro živeti. In najhuje je, da tisti, ki s tem biznisirajo, res verjamejo v svoje poslanstvo.

Ne oni, mi bomo gotovi

Izgubljena med domačo kloako je ostala novica, da je švedska Kraljeva akademija danes podelila Nobelovo nagrado za literaturo francoskemu pisatelju Patricku Modianu. Zanimivo  je, kako je pisatelj sprejel novico o tem. "To je nenavadno," je dejal. In še: " Zanimalo me bo izvedeti razloge, iz katerih so me izbrali." Skromen človek, a velik Pisatelj.

Pri nas je vse preveč širokoustnih individualistov, ki nimajo česa pokazati, a znajo okoli sebe genijalno delati veter, ki so se združili v pravih omrežjih in se tako pririnili na vidne položaje, ki nakladajo in s tem pririnejo neverjetno visoko, ki ljudi delijo na "naše" in "vaše", ki so nepošteni, brez delovnih navad in vendar prepričani o lastnih sposobnostih, ki ne bodo nikoli deležni nobene prestižne nagrade, ker je nimajo za kaj prejeti, a bodo vendar finančno tako ali drugače nagrajeni.

A dokler vse preveč vidnih mest na vseh ravneh zasedajo nesposobni povzpetneži brez delovnih navad, vizije, brez občutka za poštenost in za to kaj se sme in do kod se sme, tako dolgo bomo brodili po kloaki. In vedno bolj bo smrdelo.

Slovenija je dežela veliko zelo sposobnih ljudi. A ti počasi obupujejo in iščejo priložnosti na tujem. Za najboljše je tujina odprta. Znanje je doma vse premalokrat cenjeno. Tudi, ali predvsem, materialno. Zato gredo tisti, ki ga premorejo res veliko in ki odskočijo iz povprečja, na tuje. In se praviloma ne vračajo. Čudimo se, kje vse so uspešni Slovenci in Slovenke. Doma ostajamo povprečnežiu. Ti voza ne moremo potegniti iz blata. Še posebej če smo razklani, ne. Če bodo najboljši odhajali, in bolj kot bo smrdelo doma, hitreje bodo odhajali, se bomo zadušili v povprečnosti ali podpovprečnosti, v umazanih igrah in ribarjenju v kalnem.

Sita sem že, da moramo neprestano poslušati in brati ene in iste zgodbe o zaporniku, o kandidatki za evropsko komisarko, o županih, ki so v kazenskih postopkih, pa so znova izvoljeni. Rada bi slišala kaj o uspešnih posameznikih, o ljudeh z vizijo, o ljudeh, ki so z znanjem prispeli daleč. Dokler se bo na površju valjala gnojnica, ko bodo naslovnice polnili povprečneži in kvazi zvezdurine, nam ni pomoči. Pa tudi dokler ne bomo potegnili skupaj, ne. Če bo še naprej nacionalni šport metanje polen pod noge smo...gotovi. Ne oni, mi bomo gotovi.

Kjer je dim, je tudi ogenj

V bistvu smo, so, na socialnih omrežjih in v medijih povedali že skoraj vse kar je bilo za reči o lokalnih volitvah. Narod si je spisal sodbo sam in pokazal predvsem: prvič, da ima poln kufer vsega, drugič, da se jim fučka za lokalno politiko, tretjič, da so šerifi zakon, da le gradijo ceste, trgovske centre, športne dvorane, sadijo palme, polagajo tlakovce in podobno, četrtič, da kazenske ovadbe v Sloveniji politiku na lokalni ravni ne morejo škoditi, nasprotno, še v prid so mu, in petič, da nimam pojma, zakaj so bile v Mariboru demonstracije, če so taistega, ki so ga takrat rušili, sedaj izvolili v drugi krog. Farsično.

Če se iz vobče preselimo na lokalno. V Celju je bil izid pričakovan. Nepričakovanih pa je bilo kar nekaj stvari. Prvič, da Celja sinoči ni bilo na zemljevidu Slovenije. Še vzporednih volitev zanj se ni dalo delati nikomur, ker je bilo očitno vse  jasno. Drugič, še okoli 21. ure je imelo Celje po podatkih Državne volilne komisije, skupaj z občino Kungota, najnižjo volilno udeležbo, 23,6 odstotka oziroma dobrih 9.000 oddanih glasov. Četrtič. Neverjetno dolgo jih niso prešteli. Verjetno so se v številke temeljito poglobili. Petič. Številke o udeležbi so pričele v poznih večernih urah skokovito naraščati. Šestič. Rezultat je bil pričakovan. Celje pa tudi v medijih obravnavan kot nepomembna občina.

Zanimivo je postalo dan po volitvah. Zagorel je Rakušev mlin. Hudo. Spomeniško zaščiten. Požar ga je uničil. In ravno sedaj, ko se je župan prebudil in pred volitvami obljubil, da ga bodo dodobra uredili. Čeprav že 20 let objekt propada in župan županuje 16 let, se je ravno za peti mandat domislil ureditve Rakuševega mlina. In teorije zarote so danes na socialnih omrežjih vzplamtele kot požar.

Čeprav verjetno v resnici ni zelo velikih ozadij tega požara. Občina je bila malomaren lastnik, kar je bilo mimoidočim več kot jasno, okna so bila razbita, v prostorih so se zadrževali brezdomci in narkomani, nekajkrat je že zagorelo, in ja, verjetno se jim je tudi tokrat kaj zakurilo. Tako preprosto je. A zakurilo se ne bi, če bi občina s stavbo ravnala kot pritiče spomeniško zaščitenemu objektu in bi ga za nepovabljene obiskovalce zaprla ter z njim ravnala kot dober gospodar. Tako pa je nesreča, ki menda nikoli ne počiva, poskrbela, da je prva županova naloga že odkljukana.

Minomet za vsak slučaj

Kaj ti mora biti, da si rojen v Sloveniji in se greš boriti v Sirijo? Tega ne bom nikoli razumela. Tipi imajo družine, pa odrajžajo med poblaznelo drhal. In se nato vrnejo. In posedujejo orožje. Tudi minomet. Za vsak slučaj, verjetno, da se najde, če bi jim kakšen slovenski sosed Janez potacal kakšno rožo na dvorišču. Ker...lepo vas prosim, sadike niso zastonj in v Sirijo človeka vodi eno samo človekoljubje. Islamska vera, ki jo prevzameš, pa je obliž, ki celi rane.

Ja, povsem človekoljubno dejanje je, ko človek zasliši, kaj se dogaja v Siriji, ki nenazadnje niti ni tako daleč, da se odpravi tja pomagat. Zgrabiš orožje v roke in greš v boj. Tvoja družina bo že malo potrpela, saj ji tu nič posebnega ne manjka. Bratski borci Islamske države pa so tisti, ki jim je treba priskočiti na pomoč, da bodo nevernikom rezali vratove. Ne vem kaj Evropi ni jasno. Eno samo človekoljubje in borbeno razpoloženje vodi te velike duše.

Policija to še kar razume, saj tip z minometom in arzenalom orožja ni posebej nevaren okolici, zato lahko prodaja svoje bajke in povesti o Siriji. Sosedov Janez bo pa že pazil, kako stopiclja mimo njegovih vrat, da se minomet ne bi sprožil. Sicer pa so vsi ti borci silno ljubeznivi, mirni, prave nedolžne ovčice.

In se spet, blesavo, saj vem, sprašujem, kaj je to, da je toliko zapornikov nedolžnih,vsi borci islamske države se borijo za pravo stvar, samo mi, navadni buksli, ki smo v večini, ne razumemo ne prvih in ne drugih. Nekaj mora biti narobe s človeštvom, da si zastavlja tako neumna vprašanja. Kaj, pa bom razmišljala. Ko se domislim, vam povem.

Ko se soočijo kandidati za čestitke

Sinoči sem si ogledala soočenje kandidatov za celjskega župana. Na Špici. Odvijalo se je v nezategnjenem vzdušju. Za moj okus občasno na robu primitivizma, ki ga je prispeval voditelj, a mu je treba hkrati priznati, da je bil na trenutke duhovit, vsekakor pa nekonvencionalen. Zato je bilo v bistvu soočenje ogleda vredno.

Vtis, ki so ga pustili kandidati za čestitke, je bil pričakovan. Aktualni župan nesporno prepričan v zmago, resnici na ljubo razumljivo, saj ne bo imel težkega dela. Aktualni podžupan in kandidat za župana je pojokal, kako poslanci sprejemajo glupe zakone, po katerih on, ki je direktor muzeja, ne more biti še podžupan. A nič bat. Župan, ki mu je treba priznati, da obvlada posel, nastopanje in komuniciranje, je našel že pred leti obvod in ga imenoval za pooblaščenca župana. Poleg še dveh podanikov. In tako že vrsto let. Zato mu tudi v prihodnje ne bo hudega. Se gre torej čuditi, da ni znal odgovoriti na vprašanje, kaj bi aktualnemu županu očital? Nič, pravzaprav, je oklevajoče odgovoril. In voditelj se je zahahljal ter logično vprašal, zakaj torej župana sploh menjati.

Kandidat, ki se je menda proslavil kot vstajnik, voditelj ga je duhovito ironično imenoval Spartak, kandidira očitno le zaradi folklore. On bi naredil velik žur, s pečenim volom, odojkom in kar je še tega pred občino - kaj drugega nismo slišali. Dlje očitno ne seže. Šit pa taki vstajniki, sem si mislila. Le še to, da ljubi že dve leti Konjičanko, ki mu stoji ob strani, je bilo še zapomnljivo. A medtem, ko smo čakali, da jo bo po srce parajočem uvodu vsaj zaprosil za roko, kot je duhovito pripomnil župan, nismo dočakali ničesar. Skratka, kandidatura brez veze.

Zapornikova stranka tokrat v Celju stavi na športnika. Čisto dobro se je držal včeraj, športno, a brez posebnih možnosti. Je pa blagodejno, da nima predsednikove retorike in da zna misliti s svojo in ne njegovo glavo. Pravzaprav povsem netipičen kandidat te stranke, zato me ne čudi, da gre jurišnikom iz stranke pošteno na živce.

Še najbolj resno se kandidature v Celju lotevajo mladi. Imajo resnega kandidata, ki očitno ne kandidira za šalo, trudijo se predstaviti se, imajo svojo vizijo razvoja mesta, zato se mi zdijo primerna alternativa, ki zna lepo tu in tam v mestnem svetu zamešati štrene sicer uglašeni županovi ekipi. In prav je tako. Že to bo dosežek, če jih bo v mestnem svetu čim več. In da bodo konstruktivna, a ne molčeča, opozicija.

Je pa treba priznati, da je v Celju vendarle simpatično to, da se znajo županski kandidati kulturno pogovarjati med sabo, se šaliti in zoprnega političnega diskurza, kot smo ga vajeni iz TV soočenj na državni ravni, v Celju ni zaznati.

Da je vse skupaj le cirkus, je bilo včeraj več kot očitno. V cirkusu pa so vedno boljše in slabše točke, nekaj je tudi primitivnih. Tako približno je bilo sinoči. Konferansje je imel svetle trenutke, dreser v podobi župana ima dobro zdresiranega podžupana, mladi ekvilibrist je bil svetla točka cirkusa, akrobat v podobi ex rokometaša je povsem zadovoljujoče nastopil, vstajnik pa je poskrbel za klovnovske točke. Cirkus se bo do 5. oktobra še selil sem ter tja, potem pa se ustalil v občinski stavbi. In štiri leta vedril na istem mestu.

Predrzen Dars

Kot vsakodnevna uporabnica štajerske AC na relaciji Celje-Ljubljana in nazaj te dni iskreno sočustvujem z vsemi, ki se morajo voziti po primorski AC. To kar o zastojih tam poslušamo na radiu vsak dan, je škandal brez primere. Kilometrski zastoji zato, ker prenavljajo en avtocestni izvoz, in to bodo počeli do konec oktobra, kot sem na radiu slišala danes, so sramota predvsem zanje.

Kako gre to na slovenskih AC, nam je, rednim vozačem, kristalno jasno. Kopljejo na enem mestu in čez par mesecev na istem. Ali...zaprejo en vozni pas zaradi del in delajo do treh, štirih, potem do jutra mirujejo, en vozni pas na avto cesti pa je na tem odseku seveda tačas zaprt. Ali...postavljajo dobesedno kariatide med avtocestnim izvozom Celje-Center in Celje-Zahod. V resnici gre za protihrupne ograje, ki jih nerazumno postavljajo tudi tam, kjer bodo pred hrupom očitno zaščitili samo travo in koruzo. Čemu, se sprašujemo mimo vozeči. In koliko bo to stalo? Odgovora seveda ne bomo dobili.

Dobesedno pogrelo pa me je danes, ko sem na radiu v osrednji popoldanski informativni oddaji slišala predrzno pojasnilo Darsa, čemu pripisujejo kolone na primorski AC. Namreč, vozniki ne znajo voziti. Tovornjakarji so krivi, ker prehitevajo drug drugega in upočasnijo promet. Halo? Doslej zastojev ni bilo, odkar tam šarijo Darsovci pa je kaos popoln. Namesto da bi se posuli s pepelom, se opravičili voznicam in voznikom, prosili za razumevanje, se oni mirno izgovorijo na glupe voznike, ki nimajo pojma.

Da ne govorim, na podlagi dvanajstletnih izkušenj vsakodnevnega cijazenja po štajerski AC, kolikokrat so prometne informacije popolnoma napačne, kolikokrat postavijo na nekem odseku stožce, pa se tam ne dogaja nič, kolikokrat slišimo, da je promet oviran, ker na odstavnem pasu stoji nek kombi, ki nikogar ne moti, in kolikokrat nas šibajo z informacijami gor in dol z avtoceste, pa se izkaže, da zastoja ni, ali poročajo, da ga ni, pa je.

Skratka, vozniki z gnevom opazujemo nebuloze Darsa in se čudimo kot pišče glisti, kako je mogoče, da mirno delajo s svojim polžjim tempom dalje. In nikome ništa, kot bi rekli naši južni sosedje.

Modri obetajo

Danes sem dopoldne preživela v središču Celja. Kot je običajno v času pred lokalnimi volitvami, kandidati za župane okupirajo mestno jedro ob sobotah dopoldne, ko je na mestnih ulicah nekaj več ljudi kot običajno. Klasične stojnice, na katere so stavili včasih, si je danes privoščila le ena stranka, ki je znova, kako nedomiselno, otroke opremila z baloni z imenom stranke. Nikoli nisem razumela te logike. Otroci vendar niso volivci, ni etično izkoriščati jih v predvolilne namene, prav tako po zraku letajoči baloni dvomim da koga spodbudijo, da bi volil neko stranko. Vsekakor mi to diši po nekih starih, prežvečenih in nedomiselnih metodah.

Največja opozicijska stranka je danes očitno v mestu umanjkala. Saj ne da bi jo kdo pogrešal, a očitno jim je jasno, da na volitvah posebnega rezultata ne bodo naredili, pa se jim očitno ni dalo tratiti časa zanje ter za volivke in volivce. Tudi prav. Tistih svojih trdnih nekaj odstotkov bodo dobili, pa če se pojavijo kje ali ne, na več od tega ne morejo računati.

Kandidat za župana, ki se je pred tremi leti "proslavil" z incidentom v Lidlu, po drugem ga namreč ne poznam, je nekam neviden. Temu primerno se (ne) angažira.

In potem je tu še kandidat nove stranke, ki se je tik pred zdajci nekam čudno lotila lokalnih volitev, a moram priznati, da so danes dopoldne naredili odličen vtis, Veliko mladih v modrih majicah na kolesih je bilo opaznih. Bili so umirjeni, nevsiljivi, simpatični in ja, fantje in dekleta, ki obetajo. Res da verjetno županskega mesta tokrat še ne bodo dobili, a iskreno upam, da jim pripade čim več sedežev v mestnem svetu. In če k njim prištejem še kandidate za svetnike še ene nove stranke, ki je danes prav tako ni bilo nikjer, kar je škoda, si gre obetati nov veter v Celju. 

Verjamem, da bo novim mar, da v mestnem svetu ne bodo zgolj kimavci, temveč bodo konstruktivna opozicija obstoječi evergreenski politiki, ki se bo čez štiri leta vendarle skoraj zagotovo poslovila.

Usoda je muhasta gospa

Časi niso smešni. Hudičevo resni so. Zato je fino prebrati kaj, kar človeka zabava. Kot, na primer, vedeževanje dveh dam, ki ju skrbi, kako bo vlado vodil nov predsednik vlade in kdaj bo na prostosti najbolj popularni zapornik. K pisanju in "premišljevanju" ju je povabil zelo bran spletni portal, verjetno zato, da bi ljudem malo polepšali dan, saj se ob zapisanem lahko le pošteno hahljamo, če nočemo od neumnosti zapisanega zblazneti.

Kako muhasta gospa je usoda, dokazujejo napovedi dveh dam, ki so na isto temo popolnoma nasprotne. Torej, ne more biti kiksa. Če ni zadela ena, je pa druga. Če ni črno, je belo. Simpl kot pasulj. Kaj bi komplicirali, če je lahko preprosto.

A gremo h konkretnem. Zvezde kažejo, da se je začel počasen prehod iz patriarhata v matriarhat, zato bi novi predsednik vlade moral dati priložnost ženskam, modrujeta dami. Da je v vladi kar nekaj ministric, verjetno pozabljata, ali še nista povsem dojeli. Kot tudi, da je krmilo vlade ravnokar iz rok ženske prevzel moški. Zdaj, kje je viden ta prehod, mi ni čisto jasno, a ker vem, da premalo vem, dopuščam veliko verjetnost, da zvezde že vedo.

Dami govorita tudi o kozmični inteligenci Tin. Za to seveda povprečneži še nismo slišali. Tako tudi ne, da je to tista inteligenca, ki vsakemu daje toliko razuma, da ve, kaj se sme in kaj ne. Zdaj...če bi se to vedelo, bi bili zapori prazni, se mi zdi. A verjetno se meni nima kaj zdeti. Dejstvo je, da to inteligenco premore najpopularnejši zapornik, ki ima za povrh neverjetno srečo. Rojen je 17. septembra, ko se lahko spodbujen s to neverjetno energijo odloči, tako pravi vedeževalka, ali bo postal svetnik ali bo deloval v "temni polovici svoje duše". Ali bo dotični svetnik, še ne vemo, ampak glede na napovedi Ježovite, ki mu prerokuje svobodo do novega leta, in glede na njegovo pozo žrtvenega jagnjeta, se zna zgoditi, da bo, kot odrešenik, simbolično ponovno rojen tam okoli božiča.

"S poštenim delom bo težko premagati barabe," še skoraj revolucionarno pribije ena izmed njiju. In raja ji verjetno vneto prikimava. Res je. Težka bo. Kot tudi zatreti v 21. stoletju človeško neumnost, ki naseda "modrovanjem", ki niso vredna resnega spletnega portala.

Neznosna lahkost kandidiranja

Volitve na lokalni ravni niti slučajno niso enake kot  na državni. Če smo na državni volili kar smo volili, želeč si spremembe in smo upe položili v nove matadorje, ter zamižali na eno oko ob lokalnih kandidatih in kandidatkah za poslanke in poslance, pa bo na lokalnih volitvah drugače. Tu si vsekakor želimo kaj novega, konkretnega, a ne bomo kupovali mačka v žaklju.

Če mi nekdo postavi na kandidatno listo nov obraz, o katerem nimam pojma in ki se ni potrudil s kampanjo resno že pred mesecem ali dvema, vedoč, da ima v Celju težko nalogo, saj je obstoječi župan trdno v sedlu, me ne zanima. Tudi zato ne, ker je v lokalnem časopisu na spletu že teden dni ob njegovem imenu zvezdica in zapis, da je kandidat menda kandidaturo umaknil. Nihče tega ne demantira. Torej, drži?

Politiko se je, seveda, treba znati iti. Če se na plakat naslikajo novi obrazi in natrosijo kup floskul kaj bodo, ne povedo pa, kako, me ne zanimajo. Čeprav bi jih silno rada volila. Žal mi je, da so že v štartu volitve izgubili. Kampanjo je pač treba načrtovati, premisliti, še posebej, če hočeš premagati težkokategornika.

Zato bo v Celju ostal Disneyland. Pravljično lahko bo prišla obstoječa ekipa do zmage, ob asistenci enih in istih obrazov iz drugih strank, ki se pridno uklanjajo za drobne bonbone obstoječemu.

Da pa ne bi bili samo črnogledi.  Morda se bo kaj vendarle spremenilo v mestnem svetu in bodo vanj prišli novi ljudje iz novih strank, ki bodo počasi vnesli nov veter in čez štiri leta prevzeli krmilo. Kar pa začasno (do volitev čez štiri leta) tudi ne bo tragedija. Zato, pogumno naprej. Le z znanjem se velja malo bolj oborožiti.

Bitcoin in Masaji

Da se v Sloveniji odvija dvodnevna konferenca o bitcoinih, me vsekakor zanima. Čeprav, priznam, o njih nimam pojma. Sploh ne razumem koncepta, fore, namena. Ni lepo pametovati o stvareh, o katerih nimaš pojma. A bom vseeno. Ne morem, da ne bi. Ker je vse skupaj, ko spremljam medijske zapise o tem, jako čudno.  Skoraj komično. Da ne zapišem tragikomično.

V eni od najav konference med drugim piše: "Osrednji cilj konference je izobraževanje uporabnikov, saj valuta še vedno vzbuja precejšnje nezaupanje med širšo publiko. Krivico bodo med drugim skušali popraviti s predstavitvijo uspešnih poslovnih praks v Bitcoin ekonomiji."  Kakšno krivico? Kalimero sistem v poslu? Kjer je vprašanje keš, Kalimero nima kaj iskati. Običajno.

Bitcoin je digitalna valuta, sem se podučila, in menda silno navdušuje Slovence, ker omogoča hitre transakcije z minimalnimi stroški. Of kors, kjer je mutno, tu smo. To je prvo kar mi pade na moje verjetno pokvarjene možgane. In ko k temu dodam še prebrano na STA: "" Za organizacijo konference v Sloveniiji so se odločili zaradi inovativnega okolja in dobre prepoznavnosti v bitcoin skupnosti. Iz Slovenije namreč izhaja Bitstamp, ena največjih bitcoin borz na svetu, na kateri se vsak dan obrne za več milijonov evrov bitnih kovancev," sem ob podatku osupnila. To da se dogaja v Sloveniji? Kdo hudiča so frajerji, ki obračajo te milijone?

Potem sem brala na STA dalje o udeleženki konference, ki pravi: "Po svetu več kot 2,5 milijarde ljudi nima bančnega računa - ravno ti so po njenem mnenju ena ključnih skupin, ki jim bitcoin lahko pomaga. Več Masajev ima dostop do mobilnega telefona kot pitne vode. Oni so ena od skupin, ki jim lahko pomagamo z bitnimi kovanci," je poudarila in predstavila tudi nekaj dobrodelnih projektov, ki temeljijo na bitnih kovancih.


Sveta pomagavka, Masaji vedo kaj so bitcoini, ni pomembno, če imajo vodo, pomembno je, da imajo telefon in da verjetno lahko z njim pokličejo koga z bitcoini, ki v grmičevju menja to valuto. Jaz pa nimam pojma kaj bitcoin je. Z zanimanjem bom torej spremljala preko medijev dvodnevno konferenco dalje, obenem pa si razbijala glavo, zakaj me plačajo v evrih, zakaj ne v bitcoinih, ki prinašajo blazen zaslužek, zakaj lahko imajo Masaji bitcoine, jaz pa ne, zakaj evri tako hitro izpuhtijo iz računa, bitcoini pa očitno trdneje sedijo tam kjer so. In ja, nevednost je zoprna stvar. Še hujša pa naivnost. In če k sreči evrov ni veliko oziroma jih je ravno prav za preživetje, bom mirno preživela tudi brez bitcoinov. Imam pa telefon in vodo. Kar tudi ni od muh.

Do bridkega konca?

Me zanima, kako resno Evropa še jemlje Slovenijo in kako resno naj Evropo jemlje Slovenija. Tragikomedija zmešnjav z evropsko komisarko iz Slovenije je v bistvu države in Evrope nevredna. Po eni strani se zdi, da je naravnost tragikomično, kako Slovenija ne želi Slovenke na pomembnem podpredsedniškem mestu v Evropski komisiji, ko se vendar zdi, da bi naj bilo to priznanje državi ter da bi pametna država to znala izkoristiti sebi v prid. Po drugi strani, opremljeni z védenjem, kako je kandidatka prišla do mesta evropske komisarke in kako daleč je prispela, se zmedeni sprašujemo, kakšne so pravzaprav reference za vodilna mesta v EU?

Po kmečki logiki bi pričakovala, da se lahko na ta mesta zavihtijo vrhunski strokovnjaki in strokovnjakinje z blaznimi referencami. A kot kaže, se v Evropi ne kadruje bistveno drugače kot v domovini. Le plače so višje. Evropa, se zdi, postaja vedno bolj zmedena gospa. Od zmede pa ne gre pričakovati kaj pametnega. Zato je vse videti kot farsična predstava, kjer je Slovenija statistka, ki se ji evropske države lahko zgolj posmehujejo, saj verjetno težko dojamejo, zakaj se država otepa podpredsedniškega mesta. Če k temu dodamo še pismo slovenskega zapornika, ki zaradi tega imenovanja protestira pri predsedniku Evropske komisije, je verjetno zmešnjava z vidika tujine popolna.

V bistvu pa smo lahko državljanke in državljani predvsem razočarani. Pa ne zaradi slovenske komisarke. Ta se bo že znašla. Kot se vsi, ki so katapultirani na visoka mesta. Razočarani smo lahko, ko opazujemo, kam je priplula nekoč perspektivna Slovenija, ki je v Evropi imela ugled ( ali res, ali so nas samo barvali?) in so jo med novimi državami članicami postavljali za zgled. Danes je postala ofucana država, kjer znanje, ugled, poštenost ne štejejo, kjer se preigravajo šalabajzerske igrice statistov, ki želijo biti, ali si domišljajo da so, veliki igralci. V bistvu pa...smo le statisti na svetovnem in evropskem zemljevidu. In kot kaže, nam ni pomoči. Majhnost in zatohlost v glavah, nepoštenost, korupcija, tajkunsko okradena država, vse to je zasmradilo ozračje. Ljudstvo se valja v kloaki in vse bolj tone vanjo. "Veliki" pa bodo igrali svoje igre dalje. Do bridkega konca?

In vendar...prisegam na uradno medicino

Infuzije so končane. Sonce je, boljše je počutje, srničasta še nisem, a 14 dni se zadeva še izboljšuje, nova zdravila se mi obetajo, do svoje zdravnice sem prišla, se pogovorila o vsem kar sem nameravala. In zelo sem ji hvaležna, ker ji zaupam. Zato tako zelo pogrešam, če ne pridem do nje. Če ima človek angino in njegovega zdravnika dalj časa ni, je pravzaprav vseeno. Zdravilo ti pač predpiše nekdo drug. Če imaš neozdravljivo bolezen, s katero se ne ukvarja vsak zdravnik, ampak specialisti, je neznansko pomembno, da si v stiku z njimi. Še poasebej, če hočeš normalno funkcionirati. Če ne razmišljaš o štiriurnem delavniku ali invalidski, če ne hodiš na bolniške. Če si povsem pri sebi, le hoja te malo ovira...

V bistvu...ko ima človek neozdravljivo bolezen, poseže tudi po alternativcih, ampak povem vam, uradna medicina je zakon. Nič od alternative mi ni pomagalo niti za malenkost, le denarja sem se znebila. In kar nekaj sem je že preizkusila. Zato bom vztrajala pri uradni medicini. Veliko prebiram o svoji bolezni tudi sama, da sem informirana, hranim se uravnoteženo, v zdravilne diete ne verjamem...Tudi grešim :) Zdi se mi, da je najbolje poslušati svoje telo, svojo zdravo pamet in uradno medicino. Kombinacija da očitno dokaj dobre rezultate.

Obenem pa se mi zdi pomembno, da ne postaneš odvisen od svoje bolezni. Da je ne pestuješ. Da se ne smiliš sam sebi. Da vztrajaš živeti normalno. Ker ima življenje tudi kljub slabi diagnozi in prognozi, smisel. Še posebej, če imaš otroka, ki še ni doštudiral. Če bi rad videl svoje vnuke. Če imaš ljubljenega moškega in novo družino, za katero je vredno živeti. Skratka...treba se je boriti. Se poslušati. Se informirati.

Ne maram združevanja v društva obolelih z neko boleznijo. Vem, da so zelo koristna vsem, ki jih potrebujejo. A verjetno je odvisno od tega kakšen tip človeka si. Sestankov, kjer bi debatirala o svoji bolezni nočem. Raje grem ven, v naravo, v kino, v gledališče. Ali berem. Ali se družim v živo ali na socialnih omrežjih. Tudi za ugodnost, ki jo nudi društvo, da bi imela zato 14 dni na leto brezplačno zdraviliško oskrbo, mi ni. V zdravilišču bi zblaznela, predolgočasno zame. Vem, obupna sem in absolutno podpiram vse, ki jim to koristi. Povedati hočem le, da se z boleznijo vsak spopada sam. Na svoj način. In da ne gre obupati. Nikoli. Ja ću da proživim na svoj način, kot bi rekel Đole.

In še to - ne verjamem v karmične razloge za bolezen. Ne kopljem po sebi, kaj sem slabega komu storila ali kaj je kdo storil slabega meni. Vse življenje živim dokaj normalno, ljudem v glavnem želim in delam dobro, nisem pa svetnica in tudi grešim v tem smislu. In ne verjamem, da plačujem z boleznijo za karkoli. Nimam kaj plačati. Doletelo me je. In treba je živeti s tem. Ko sem alternativca vprašala, pa kako hudiča skoraj nikoli ne zbolijo tisti, ki so evidentno slabi, ki škodujejo ljudem, ki jih izkoriuščajo, ki bogatijo na njihov račun itd., mi je zabrusil: "Kdo ste vi, da boste sodili? Kako veste, da so takšni?"Hvala lepa, ob tem me je minilo.

Ko pravijo, da te bolezen vedno česa nauči. Mene niti ni. Razen dvoje: da si ne gre gnati k srcu stvari, na katere nimaš vpliva, in da je treba živeti za danes. Na polno.

Celjski Disneyland

"Naš" Bojan nas v našem najlepšem slovenskem mestu na plakatih z disney tipografijo obvešča, da ima rad Celje. Prav. Če je že 16 let župan, je to samoumevno. Se mi zdi. Disneyland nam torej obeta za peti mandat? Čakam na Miki Miške, morda se bo vanjo oblekel kar sam, pa princeske, to bodo verjetno dame, ki so trdno ustoličene v mestni občinski upravi, Racman Jaka bo kdo od županovih pooblaščencev, v Celju namreč nimamo podžupanov, ker je Bojan iznašel izvrsten obvod mimo zakona, potem so tu še Pluton, pa miška Mini, in kup drugih zabavnih junakov. En sam nakičen cirkus, torej, se nam obeta v naslednjem mandatu?

Mestne ulice so že obnovljene. Lepo. Priznam. Zelenja ni. Morda pa bo Bojan naše najlepše slovensko mesto inovativno pobarval v SLS zeleno kot na svojem predvolilnem plakatu. Obljublja nam, da bo mestu vrnil vsebino. Sodeč po disney tipografiji bo morda Celje postalo eno samo zabavišče. Pravzaprav, Disneyland v malem. Ulice bi oživele, turisti bi pridrveli, denarci bi se stekali, v trgovine bi natlačili vso kičasto Disney navlako, ki gre v Disneylandih tako dobro v prodajo. Nekaj vrtiljakov postavimo na glavne mestne trge, Spodnji grad nakindžurimo disneyevsko, porušimo še kakšno staro stavbo, namesto nje postavimo kičasto sodobno stavbno gmoto in voilá, celjski Disneyland lahko zaživi.

In če za trenutek na ta predvolilni neresni plakat pogledam resno: Bojan, ki me s svojim podpisom na plakatu asociira na medvedka Bojana iz istoimenske slovenske risanke, se iz nas, Celjank in Celjanov, z njim malo norčuje. Ker ga že 16 let gledamo, je seveda že kar po domače naš Bojan. Itak ga vsi poznamo. In ima prav. Brez posebne konkurence bo zmagal, pravljični peti mandat mu je zagotovoljen, ljudstvo mu zoba iz rok.

In zakaj sploh izgubljam besede na njegov račun? Kaj pa vem, verjetno čisto folklorno. Da povem, da me forma ne prepriča. Še posebej Disney ne. Da si želim vsebine. Končno. A v časih smo, ko vsebina ni in. Zato, eviva celjski Disney župan !

Kako spremeniti najbolj odvratno vprašanje

Najbolj odvratno vprašanje vsak dan, ko sem prišla iz šole, je bilo: "Kako je bilo danes v šoli?" Kako naj bo? Kot zmeraj. Torej se je odgovor glasil: "V redu." In potem mamina podvprašanja: " Si bila kaj vprašana? Koliko si dobila? Si se že naučila? Jutri kaj pišete?" In tako naprej in tako brez konca. Oči sem vrtela kot frnikole in samo čakala, kdaj bo zaslišanja konec.

Žal ni res, da se človek kaj nauči iz lastne izkušnje. Kot mama, sem namreč zgodbo ponovila. Priznam. Bila sem si zoprna s tem, kako šele hčerki, ampak nisem se domislila kaj pametnejšega. Zato sem danes z veseljem prebrala tekst v enem od tujih medijev, ki staršem ponuja 25 vprašanj, ki lahko nadomestijo vsakodnevno: "Kako je bilo danes v šoli?"

Torej. Všeč so mi tale: Kaj je bilo najboljše kar se ti je danes zgodilo v šoli? Čemu si se danes v šoli najbolj nasmejal? Kaj te je danes v šoli dolgočasilo? Kateri je najbolj cool prostor v šoli? Jednilnica in telovadnica, itak :) Komu in kako si danes v šoli pomagal? Kdo je pomagal tebi? Če bi zdaj poklicala tvojo učiteljico, kaj misliš, da bi mi povedala o tebi? Povej mi eno stvar, ki si se je danes naučil v šoli. Kdaj si bil danes najsrečnejši? Če bi se danes v vaš razred spustila vesoljska ladja, koga bi si želel, da vzame na krov in ga odpelje? Zakaj? Katero besedo je danes najpogosteje izrekla učiteljica? Kdo, misliš, je najprijaznejši v vašem razredu? Kdo je najbolj zabaven v razredu? Če bi lahko bil jutri ti učitelj, kaj bi storil?

To so res mnogo zabavnejša vprašanja, na katera otrok celo ima kaj odgovoriti. Če bo dobil dobro oceno, se bo že pohvalil, če je bila slaba, bomo že izvedeli na govorilnih urah, če ne prej :) Na vprašanje, ali si se že naučil, je odgovor itak vedno pritrdilen. Kajpada :) Tako da...dajmo malo dihati otrokom in jim zastavljajmo kreativna vprašanja in ne samo tista klišejska, ki nas spremljajo že desetletja. Tako bodo otroci celo dobili občutek, da nas v resnici zanima, kaj se dogaja z njimi v šoli.

Obsedenost s Kučanom

Članstvo stranke Janeza Dobskega, kot mu pravi Tadej Toš, je obsedeno z Murglami in Milanom Kučanom. Mislim, da se jim prikazuje v sanjah, podnevi in ponoči, povsod ga vidijo, bojijo se ga, očitno, kot hudič križa.

Potem, ko nas večina o njem sploh ne razmišlja več drugače ko o upokojenem bivšem predsedniku države, ki se v javnosti vedno manj pojavlja, ga oni neprestano vlačijo na plano. In tako sami gradijo njegov kult osebnosti. Ne da bi si človek za to prizadeval, mu utrjujejo slavo in nas neprestano opominjajo nanj. Da ne bi pozabili. Imam jih na sumu, da je gnev, ki ga sipajo nanj, zgolj pesek v oči, in da jim je dejansko lik in delo Milana Kučana neskončno všeč. Ker...zakaj bi ga tolikokrat po nemarnem omenjali?

Njihova današnja pobalinska poteza, da bi v mandatno volilno komisijo Državnega ztbora, ki bo podala pravno mnenje o morebitnem odvzemu poslanskega mandata JJ, imenovali Milana Kučana,  je povsem v njihovem slogu. To so argumentirali s totalnim vplivom, ki ga ima Milan Kučan na vse pore slovenske družbe. Bilo kuda, Milan svuda.

Pravzaprav JJ razumem. Prej je slepo sledil Josipu Brozu, da se na boga ne more obračati mi je jasno, in potem, kaj mu je preostalo? Posle Tita - Milan. Časti ga, saj ga ima neprestano v delu.

Tudi centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije JJ ne more preboleti. Razumem. Prvega (menda) ne pozabiš nikoli. In nikoli ne bo prebolel, da ne domuje v Murglah. Koga danes še sploh zanimajo Murgle, razen njega?

V bistvu je JJ najbolj zvesti sledilec Milana Kučana. Njegov oboževalec tako rekoč. Težko je to priznati, vem, zato je treba govoriti eno, dejstva govorijo sama po sebi. A smola, tudi tokrat se njegova pobalinska želja, da bi o njegovem mandatu odločal Milan Kučan, ne bo uresničila. In še naprej bo zagrenjeno točil solze za Murglami in Milanom.

Lokalni šerifi

 
Slovenija je čudna država. V zaporih sami poštenjaki, naokoli pa kolovratimo lopovi. V bistvu so sodišča ustanove krivice, da pravice ni na svetu, tožijo poštenjaki v zaporih in v sodnih dvoranah.
 
Zanimivo, koliko poštenjakov je na pomembnih položajih. Lopovi v podobi dela ljudstva pa jim neprestano nekaj očitajo/mo. Lonček pristavljajo tudi mediji. In poštenjaki še kar kandidirajo. In nemalo pristašev imajo. Kar dokazuje dejstvo, da na volitvah vedno znova zmagujejo.
 
V Celju se je nekaj dni pred pričetkom volilne kampanje zdelo, da nimamo pojma, kdo bodo kandidati za župana. Dva sta se sicer pojavila, a sta outsiderja. Glavni, večni kandidat, nas je do danes puščal v negotovosti. Ali bo kandidiral? No, aleluja, in vendar se je odločil. Že petič. In ne dvomim, da mu ne bi uspelo. Kot vedno. Ker, saj je kar nekaj naredil, pravi narod. Pa saj je dobro tako kot je. Pa saj je uredil ulice. Pa nov most čez Savinjo. Pa knjižnico. Pustimo, če je pred njo kolovoz, pomembno je, da je stavba impozantna. Pa v preteklosti je zgradil fuzbal stadion in športno dvorano. Pa trgovske centre nam je pripeljal. Saj je kar ok. Bojči car, pravi del ulice.
 
Mestno jedro je prenovljeno, a sterilno. Kaj početi sedaj z njim, občina nima pojma. Kako bodo zagotovili nova delovna mesta, kot je danes napovedal kandidat za župana, tudi dvomim, da vedo. To ni jasno niti državi, kaj šele občini.  Se pa fino sliši. Bo pa kljub temu fajn. Bolj kakovostno bo življenje, pravi zimzeleni župan. Najlepše mesto v Sloveniji imamo, kot se glasi njegov slogan. OK, naj ima Zoki najlepšega na svetu, mi imamo pač najlepšega v državi. 

Vsebina itak ni v trendu. Forma rula. Umetniško četrt, ki si jo je občina odlično zamislila, bodo z nerganjem utišali stanovalci. Tistih par gostinskih lokalov, ki v mestu še obratujejo, bo treba tudi utišati, da ne bodo motili spanca prebivalcev. In potem bo…vse lepo in prazno. Pa bo mir. In bodo stanovalci mestnega jedra lahko mirno spali. Mimogrede, tudi sama sodim mednje, in ja, včasih mi gre na živce galama iz lokala pod mano, a se zavedam, da je to davek na živeti v mestu.

Kitajcem je treba še bolj na stežaj odpreti vrata v mestno jedro, ker očitno samo oni vedo, kaj ponuditi kupcem v središču najlepšega mesta v Sloveniji. Njihove trgovine cvetijo, ostale crkujejo.

Skratka, lokalni šerifi na osi CE-LJ-KP so zakon. Nič hudega, če gredo malo obvozijo zakon, naredili so pa le marsikaj. In to šteje. Saj v Sloveniji vsakdo malo muti, kdo pa je sploh še pošten, videti pa le imamo kaj, se tolaži narod in lokalnim šerifom vedno znova utrjuje moč. Le tako naprej, dragi/e moji/e. Do bridkega konca.

Jamranje

Hecno, v kako čudnih časih živimo. Po eni strani je demokracija, svoboda govora, načelno je mogoče reči ali zapisati karkoli, potem pa trčiš na prepreko, ki se ji reče samocenzura. Saj ne da ne bi smel česa reči, zapisati, ampak...ali je modro povedati to kar misliš. Ti lahko škoduje? Je oportuno? Je smiselno? Pa pri tem sploh en gre za politične teme. Okoli teh, se mi zdi, lahko še največ pametujemo, blebetamo, govorimo kar hočemo. Bolj problematično je, če zapišeš nekaj, zaradi česar bi se lahko nate vsul plaz nerazumevanja. A bom danes tvegala.

Pred pričetkom šolskega leta smo. Včasih, pred leti, smo običajno tak čas brali ankete med prvošolčki, kaj si obetajo od šole, pa starši so povedali kaj na to temo in ja, vedno se je tu in tam našel kdo, ki je povedal, da slovenska šola še zdaleč ni brezplačna, a vendarle je bilo vse nekako v mejah normale.

Zadnja leta pa poslušamo samo: koliko stanejo šolske potrebščine, šolske knjige, šolska prehrana. Pa malo manj o tem, da si 98 odstotkov slovenskih osnovnošolcev knjige izposoja iz učbeniškega sklada, da so malice subvencionirane in za socialno ogrožene brezplačne, da pravzaprav če kje, otroci precej kvalitetno jedo predvsem v šoli. Ne glede na materialni status. In veliko je tistih, ki šolske potrebščine dobijo brezplačno. S pomočjo različnih organizacij in posameznikov, ki jim je mar za to.

Razumem, da je šola strošek za starše, ki so slabo situirani, ampak da jamrajo tudi tisti, ki so situirani povprečno ali nadpovprečno, pa res ne razumem. Šolanje v Sloveniji je vendarle dostopno praktično vsem. Ni šolnin, šolske potrebščine je mogoče kupiti tudi po nizkih cenah, odvisno pač, kje kupuješ, in  nenazadnje...otroci tudi stanejo. Tega se nekateri starši nočejo zavedati in se jim zdi, da bi zanje materialno morala poskrbeti država.

Sicer pa je jamranje postala mantra večine Slovencev. Jamrajo/mo vsi. Tisti, ki imajo za kaj, in oni, ki jim tega ne bi bilo treba. Ampak tako "fino" je živeti s to negativo. Vse je narobe. Vreme, politika, šolstvo, zdravstvo, sociala. Edino kar približno štima je šport. Tako realnost nam slikajo tudi mediji. Negativa na negativno. Šit na šit. Kot da se hranimo s tem.

In vendar ni vse tako zoprno, bedno, kot nas hočejo prepričati in kot smo se tega navlekli. V življenju vsakega posameznika je kup stvari, ljudi, dogodkov, ki življenje delajo lepo. Zato se gre odvaditi te negative. In tudi...prevzemati odgovornost. Če je to le mogoče. Če ne gre, smo vendarle še toliko socialna država, da nam je mar za sočloveka. Ne samo na individualni ravni, tudi državne oblike pomoči niso zanemarljive.

Zato bi bilo pred začetkom šolskega leta fino, če bi šole starši ne gledali kot nek nebodigatreba, ki nam vleče denar iz denarnic. Res je, fino bi bilo, če bi lahko vse do zadnje pike financirala država. A potem bi verjetno že našli kaj drugega nad čemer bi nergali. Na primer, da nam ne kupi oblačil za otroke, pa hrane itd. Tisti, ki povprečno imamo, in ni nas tako malo, bi se morali malo zamisliti sami nad sabo in nehati s to negativo. Če jo  bomo obrnili v malo več optimizma, se bomo morda počasi iz zabedirane družbe spremenili v kaj bolj veselo. Dotlej, dokler ne bo tako, pa nam ni pomoči.

"Muzičarji in športniki smo srce Slovenije"

6pack Čukur je ob dobrodelni akciji, kjer znova sodeluje, vzneseno izjavil: "Muzičarji in športniki smo srce Slovenije." Če k temu prištejemo še evforijo ob zmagi Mariborčanov nad Celticom, ko se je nogometnim navdušencem kar mešalo, bi Čukurjevi izjavi lahko pritrdili. Pravzaprav nas že dolgo razveseljujejo samo še športniki, ko dosežejo odmeven rezultat. Vse ostalo v družbi ni ravno razveseljivo.

Nogometna zmaga Mariborčanov je sinoči in danes močno odmevala. Fino, da je ljudem narisala nasmeh na ustnice. Tega manjka. V štajerski prestolnici še posebej. Mnogo bolj po tiho je te dni šla mimo novica, da so v Mariboru izklopili električno energijo 1200 gospodinjstvom. 1200! Halo? Vam to kaj pove, gospe in gospodje? Meni veliko. In žalostna sem ob tem. Zato, če ni kruha, so vsaj igre, kajneda.

Saj ne da bi komu kaj zavidala, ampak...v svetu je denar precej nepravično razdeljen. Mariborski klub je za odlične nastope prislužil 11 milijonov evrov. In to je kaplja v morje zaslužkov res velikih imen iz sveta športa. Odličen delavec lahko vse življenje dela kot blesav, pa ne bo videl niti približno toliko denarja. Tudi povprečen ali celo nadpovprečen intelektualec ne. Tudi vrhunski znanstvenik v Sloveniji težko.

Verjetno je tako prav. V show biznisu in športu se vrtijo ogromni denarji. V delu, manualnem in intelektualnem, pač bistveno manj. Pa nič zato. Vendar bi tisti, ki redno hodijo v službo, morali zaslužiti toliko, da bi spodobno preživeli. Slovenska praksa kaže, da temu prepogosto ni tako. Še več, marsikdo dela, pa za delo na plačilni dan ne prejme plače. Me zanima, če je takrat brez nje tudi direktor?

Skratka, ja, pomešala sem jabolka in hruške, to mi boste očitali tudi tisti, ki nimate. Pa nič hudega. Priznam. Zato me nogometna evforija pač ne gane kaj prida. Fino, da so Mariborčani zmagali in to je to.

Bolj me zanima, kdaj bodo ljudje za pošteno delo pošteno plačani in kdaj se bodo pričela odpirati nova delovna mesta. To bi bila zame zgodba o uspehu. Ob tem bi se lahko res veselila.Vse ostalo je metanje peska v oči in zamegljevanje realne slike. Kljub temu pa: "Bravo, Maribor!"

Burleska, imenovana slovensko zdravstvo

Tole bo zelo osebno izpovedno. Zato je nujno dodati, da ne velja vobče. Bojim pa se, da se dogaja prepogosto. V Sloveniji. Ni pomembno kje. Ni pomembno za kakšno diagnozo. Ni pomembno poimensko kdo...Pomembno je zapisati, objaviti in si domišljati, da morebiti prebere vsaj kdo, ki lahko kaj stori za to, da bo drugače.

Imaš diagnozo. Hudo. Večina z njo je invalidsko upokojena. Ali dela vsaj samo po štiri ure. Običajno že od mladih let dalje. Nenehno potrebuje zdravniško oskrbo. In zdravila. Ki ne zdravijo, ampak bolezen zavirajo.

Pa se najde med pacienti primerek, ki se tej diagnozi ne da. Ve, da je neozdravljiva, jasno je, da čudeža ne gre pričakovati, se pa zato poduči o bolezni kolikor je le mogoče. Zato o njej kar nekaj ve. V službo hodi redno. Osem ur dnevno. Ni na bolniških, preglede zvozi z dopusti, hvaležna je sodelavkam in sodelavcem ter vodstvu, da ji tu in tam pri določenih stvareh, ki jih ne zmore, pogledajo skozi prste. Želi živeti čim bolj normalno. Zato tudi živi tako. Dela, vozi se, potuje, obiskuje prireditve, hodi na izlete. Res je, ne nosi več visokih pet, res je, ne more več na dolge sprehode, res je, včasih se zdi, kot da je pijana, a se ne sekira več zaradi začudenih pogledov tistih, ki ne vedo.

In ker premore še precej humorja na svoj račun, samoironije in volje do življenja, funkcionira dosti dobro. Tu in tam pa potrebuje zdravniški pregled. In tu in tam infuzije, ki ga malo spravijo k sebi. In tu se zadeva zaplete.

Ima svojega zdravnika specialista. Z njim je zelo zadovoljna. Hudič je le, da je neprestano odsoten. Zaradi bolniških odsotnosti. Človek to, seveda, povsem razume. A nikakor ne razume, zakaj vodstvo ne poskrbi še za nekoga, ki bi bil specializiran za bolnike s to diagnozo. Nenazadnje teh bolnikov ni tako malo. In potem se zgodi, da dobi pacientka povabilo na pregled jeseni. Dan pred pregledom pokliče in preveri, ali bo zdravnik jutri v službi. Ne bo, je na bolniški, se glasi odgovor. Čez mesec dni zato dobi nov datum za pregled. Dan pred njim znova preveri,zgodba se ponovi. Bolezen, ta zahrbtnica, pa tega ne razume. In napreduje. Hoja je vedno težja. Zato se januarja, ko je že nujno, odpravi na pregled četudi k zdravniku, ki se s to boleznijo sicer posebej ne ukvarja. Prijazen je, ničesar mu ni moč očitati. A vendarle...ne ve, kaj bi. Pacientka si sama "zaželi" infuzij. Prav. Ustrežejo ji. Ko stečejo tri, zdravnik vpraša pacientko, ali je to dovolj, ali naj doda še dve. Pacientka začudeno vpraša: "Kako naj vem, saj ste vi zdravnik?" Pa se odloči, da naj bodo tri dovolj.

Izkaže se, da niso zadostovale tri. Hoja ni ok. Potem marca le nekako naleti na svojega zdravnika. Ta se odloča, da bi morda zamenjali terapijo. Druga zdravila. Naslika grozljive stranske učinke in doda, da je potrebno opraviti še krvni test, ki bo pokazal prisotnost nekega virusa v telesu. Če ga pacientka ima, tega zdravila ne sme jemati. Marca ji odvzamejo kri. Če ne prej, se vidiva čez tri mesece, pravi zdravnik.

Pride junij. Povabila na pregled ni. Pride julij. Še vedno ga ni. Pacientka pokliče in se pozanima, kaj je s pregledom in izve, da bo povabljena na pregled v roku treh tednov. Pride avgust. Nič. Pokliče. Izve, da je zdravnik na bolniški in da ga ne bo do septembra. Nato sredi avgusta dobi poziv za pregled danes. Včeraj pokliče in izve, da njenega zdravnika ni, ker je sedaj na dopustu. A da naj se vseeno zglasi na pregled, če so težave. Prav. Pacientka vzame dopust. Pride na pregled. Ta traja tri minute. Zdravnik je prijazen, a pove, da pacientke in njenega poteka bolezni ne pozna. Mape z dokumentacijo se niti ne dotakne. A je kaj slabše , se pozanima. Je, odvrne pacientka in doda, da bi bile verjetno potrebne infuzije. Prav, reče zdravnik, a ne ta teden, ker je bolnišnični oddelek poln. Prav, se strinja pacientka, itak bi raje prihodnji teden, ker je ta teden še marsikaj za postoriti v službi. V redu, prihodnji teden, se strinja zdravnik. Koliko infuzij, vpraša pacientko? Pacientka odvrne, ja verjetno pet, ker tri januarja niso bile učinkovite. Dobro, se strinja. Kaj pa menjava zdravil, zanima pacientko. Ja, kje pa je izvid za ugotavljanje prisotnosti tistega virusa, vpraša zdravnik? Pojma nimam, odvrne pacientka, a ga od marca do danes nimate? No, ga bomo skušali poiskati do ponedeljka, odvrne zdravnik. In pregled je končan.

Medicinska sestra čez deset minut prinese izvid, kjer piše, da bodo tri infuzije v drugi polovici prihodnjega tedna, nato čez vikend pavza in nato še dve. Potem morda pride vaš zdravnik, upajoče zašepeta.

Pacientka odide. Hahljajoč se sam pri sebi. Sam svoj zdravnik. Upa, da prihodnji teden ne bo sama namontirala v žilo še infuzije.